TIČKA, JEZNA VEVERIČKA

Na robu bukovega gozda stoji čisto posebna smreka, visoka in vitka, z gostimi vejami, polnimi velikih, debelih storžev. Zdi se, kakor da je zrastla pomotoma na tem mestu, kjer kraljujejo večinoma bukve s srebrnim lubjem in svetlo zelenim listjem. Ta smreka je posebna, ker nudi dom veveričji družini. V tišini gozda se sliši samo ubrano ptičje petje, občasno pa tudi rezek glas motorne žage drvarjev, ki odstranjujejo bolna drevesa.

Vendar ne danes.

”Pridi, pacek, da ti jih naložim pod rep, ti že ne boš razmetaval mojih orehov.”

Veverička Tilčka je skakljala naokrog in lovila mlajšega bratca, veverička Matička.

Ta se ji je spretno izmikal.

Lahek kot peresce je s košatim repom krmaril med vejami in se ji smejal: ”Šlik, šlak, ujemi me, šlik šlak, ne moreš me!”

Vse to je veveričko Tilčko še bolj razbesnelo: ”Pacek, saj veš, da mama ne mara nereda. Poglej svoj prostor med vejami. Nastlan je s praznimi lupinami orehov in lešnikov, veje so polne dlake od razčesavanja repa, vejice pa se lepijo od jagodnega soka. Vse to pa ti še ni dovolj! Zakaj kar naprej mečeš ostanke na mojo posteljo?”

Matiček jo je pogledal s svojima črnima očescema, pristrigel s šopkoma dlačic na ušesih in nadaljeval s svojim nagajanjem. Med izzivalnim petjem je metal sočne robide, ki jih je nabral malo pred tem, po Tilčkini mahovnati postelji, da so se razpočile kot vijolične sočne bombice.

”Pacek, baraba, počakaj, da te dobim!”

Tilčkina jeza je postajala vedno večja. Tresla se je, kakor brezov list v vetru, in za Matička ne bi bilo dobro, če bi ga ujela.

Mama veverica je prav v tem času prišla domov. Slišala je Tilčkine besede in se razjezila: ”Opraviči se bratu, tako se vendar ne govori!”

”Ampak mama, poslušaj…”

”Nič, mama…opraviči se za neprimerne besede.”

Tilčka je prizadeta počepnila na vejo, se pokrila z repom in zajokala. Žalostna je bila, ker je za večino Matičkovih napak bila običajno kriva ona. Ker je starejša. Ker je zato pametnejša. Je to pravično?

Dvignila je rep, se vzravnala, požugala Matičku s tačkama in zakričala v zgornje nadstropje, kjer je bilo njegovo zatočišče: ”Te že dobim v roke, pacek, še žal ti bo.”

Mama je odprla usta, da bi jo ponovno opozorila. Tilčka pa je skočila do shrambe, v katero je oče s trudom nanosil storže, polne semen, da bodo počakali na zimo. Prijela je storž in ga zalučala v Matička, pa še enega in še enega. Matiček je začel vreščati in se skušal izmakniti dežju padajočih storžev.

Mama je Tilčko prijela za rep in ji rekla: ”Opozorila sem te. Ker nisi poslušala, sledi kazen. Ker si stara tri mesece, boš tri ure presedela v svojem prostorčku. Potem boš poiskala vse storže in jih zložila nazaj v shrambo.”

Tilčka pa je besna še kar naprej metala storže, dokler jih ni zmanjkalo. Zraven je pihala od jeze in praskala s krempeljci, saj ji je povzročena krivica razžirala srce in pamet. Med pihanjem in praskanjem je nenadoma zaslišala petje:

”Sem zajček Pomagajček,

rad imam maline,

grem po zalogajček, da me lakota ne mine.”

Prenehal je peti in zagledal Tilčko, kako jezna pobira storže in jih meče v košaro:

”Kaj pa počneš?”

”Storže pobiram. Če jih ne bom pospravila, se bo moja kazen povečala.”

”Zakaj pa si tako jezna?”

Tilčka je odprla usta, da bi se mu potožila, pa jo je samo pogledal z velikimi očmi in dejal: ”Veš kaj, me čisto eno figo briga! Lačen sem, moram najti nekaj za pod zob. Pa pridno pobiraj.”

Obrnil se je in odskakljal proti gozdnemu robu, kjer so zorele sočne maline.

Tilčka je žalostna pobirala storže, Matiček pa se ji je tiho rogal naprej. Bila je žalostna in zmedena, zelo zmedena, saj ni razumela, zakaj je nihče ne posluša.

Očka veveriček je prišel z nabiralnega dneva. Bil je utrujen in ni imel moči, da bi se zapletel v pogovor z njo.

”Jutri,” je rekel sam sebi, se pokril z mahom in zadremal.

Utrujena Tilčka je sedla pod drevo, ko se je izpod sosednjega grma zaslišalo ubrano žvrgolenje. Drobna sinička je dobre volje zobala semena, ki so popadala iz letečih storžev. Zagledala je veveričko in jo vprašala: ”Kaj pa ti sama pod drevesom?”

Tilčka je odprla usta, da bi se ji potožila, sinička pa nazaj:

”Ah, pa kaj me briga. Imam svojih težav dovolj. Ampak danes je čudovit dan. Nekdo je pometal smrekove storže vse naokoli in na tleh je obilica semen, ki čakajo, da jih pohrustam. Pa lep pozdrav!”

Košarica je bila polna in zavihtela se je po deblu, da bi odnesla storže v shrambo.

”Kam pa kam, tako hitro?”

Tilčka se je ustavila in skočila na konec veje, da bi videla, kdo ji prigovarja s tako milim glasom. Z gozdne jase je prišla srna. Počasi je hodila proti smreki in radovedno opazovala Tilčko. Ona jo je opazovala nazaj. Ni se mogla nagledati njenih velikih temnih oči in vitkega telesa.

”Kako je lepa!” je pomislila.

”Dober dan!” je zaklicala srna proti njej.

”Ja, morda je dober zate, zame zagotovo ni.”

”Zakaj pa si tako odrezava, saj sem te samo pozdravila?”

”Zakaj pa bi ti razlagala? Ko bom odprla usta, jo boš pobrisala, ker te ne brigajo tuje težave. Pa še mudi se ti, kajne, ker je čas kosila?”

”Nikamor se mi ne mudi. Na jasi sem našla najbolj zeleno in sočno travo. Sem sita in zadovoljna. Boš mi povedala, kaj te muči?”

Zleknila se je pod drevo. Tilčka se je stisnila k njej in ji začela pripovedovati. Pripovedovala je in pripovedovala. Srna je niti enkrat ni prekinila. Samo poslušala je. Veverički se je zdelo, da ji je z vsako izgovorjeno besedo veliko lažje.

”Veš, Tilčka,” ji je po dolgem poslušanju rekla srna, ”godi se ti krivica. Res nisi ravnala pravilno, ampak bila si izzvana in del krivde mora nositi tudi tvoj mlajši brat. To, da je mlajši, ni izgovor, da lahko počne, kar hoče. Saj veš, da pravijo, da kar se mali veveriček nauči, to velik zna. Svetujem ti, da počakaš, da se bo mama umirila, potem pa ji zaupaj svoje težave. Prepričana sem, da te bo poslušala. Vedi še to: nikoli se ti ni treba opravičiti za svojo jezo, saj imaš do nje popolno pravico. Opravičiti pa se moraš za svoje neprimerno obnašanje.”

Tilčka jo je hvaležno in olajšano pogledala in se ji srčno zahvalila.

Iz knjige SOS za živali.

Ilustrirala: Nika Šešerko

Ksenija Šešerko

Je avtorica iz Maribora, vzgojiteljica predšolskih otrok in učiteljica razrednega pouka. Pisati je začela v zrelih letih, najprej za otroke, potem je svoje literarno ustvarjanje razširila še na pisanje za odrasle in na pisanje poezije. Večje število let je delala tudi kot inkluzivna pedagoginja z otroki s posebnimi potrebami. Zaradi dela z otroki različnih starostnih obdobij in z različnimi potrebami, je deležna posebnega privilegija, da poleg potreb zazna tudi želje otrok. Zato še posebej rada piše za njih. Aktivno piše od leta 2019. Udeležuje se različnih literarnih natečajev, na katerih posega po najvišjih mestih. Pri Kulturnem centru Maribor je izdala tri knjige za otroke: Zgodbe iz babičine skrinje, Še ene zgodbe iz babičine skrinje, SOS za živali ter roman za odrasle Zbornica. Na izdajo čaka še knjiga za otroke: Uganke za vse letne čase. Knjige sta v večini ilustrirali njeni vnukinji, ki kljub rosni mladosti, stopata na literarno pot. Vodi literarno skupino sekcije Vedrina pri Kulturnem društvu Studenci Maribor. S kolegicami iz skupine je izdala dve knjigi kratke proze: Vedrinke in El Dorado, pesniško zbirko Prepletanja in knjigo za otroke Kjer je vse mogoče. Leta 2021 je v okviru JSKD na državnem srečanju odraslih literatov prejela srebrno priznanje. Leta 2023 je postala prejemnica Mentorjevega feferona za najboljšo protestno pesem ter finalistka natečaja za najboljšo kratko zgodbo časopisa Delo in revije Onaplus.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.