Melita Forstnerič Hajnšek, slovenska novinarka, publicistka, moderatorka kulturnih dogodkov, avtorica in soavtorica več odmevnih del in prejemnica Glazerjeve listine, je v knjižni zbirki Žametna Beletrina pri založbi Beletrina objavila knjigo Taka nisem bila nikoli (2024). V njej je očitna dvojnost: natančno opisovanje hude bolezni in odzivanje nanjo ter hkrati odlično napisan roman.

Melita Forstnerič Hajnšek obvlada časnikarsko natančnost in zahteve po objektivnem poročanju ter v izpoved o komaj obvladljivem trpljenju med boleznijo vnaša tudi podatke in vednost o poteku in zdravljenju bolezni. Poglablja se v spletne in natisnjene informacije, ne izogne pa se tudi kritičnosti do Hematološkega oddelka v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, na katerem se zaradi pokvarjene kanalizacije kar tri tedne ni bilo mogoče okopati. Kot lokalpatriotka ugotavlja, da je v mariborskem Univerzitetnem kliničnem centru marsikaj čisto drugače, urejeno in že skoraj brezhibno, osebje pa je v obeh zdravstvenih ustanovah prijazno, razumevajoče in strokovno. Avtorica zaupa medicini: transplantacija krvotvornih matičnih celic je po diagnozi plazmocitoma zanjo novo upanje. Mlada hematologinja, ki jo zdravi in opogumlja, je zadržana, mehka in odprta – njen glas jo spominja na glas profesorice dialektologije s Kozjaka (po vsej verjetnosti ima avtorica v mislih akademikinjo Zinko Zorko, plemenito in srčno osebo).

Zadnja leta je izšlo kar nekaj knjig, ki govorijo o doživljanju različnih bolezni, novo delo Melite Forstnerič Hajnšek pa je vendarle treba pozdraviti predvsem kot umetniško stvaritev. Če pomislimo na merila vrednotenja umetniškosti, literarnosti oziroma umetniške vrednosti proznih besedil, kakršna predlaga Alojzija Zupan Sosič, slovenska literarna zgodovinarka in literarna teoretičarka, potem ima delo Melite Forstnerič Hajnšek vsekakor veljavo te vrste. Teoretičarka literarnost opredeli kot presečišče različnih lastnosti in procesov literarnega besedila ter razmerje med znotrajbesedilno in zunanjo literarnostjo; prva je sestavljena iz naslednjih lastnosti: destruktivna konstrukcija (razdiralna ustvarjalnost), univerzalnost v singularnosti, polisemičnost, avtoreferencialnost in fikcijskost, procesi zunajbesedilne literarnosti pa so po njenem mnenju literarna pogodba, kompetenca, intenca ali empatija ter literarno vrednotenje. Alojzija Zupan Sosič pravi, da postmodernizem literarno besedilo razume kot dialog z literaturo, tkanino različnih besedil, v katerih so citati, parodije, komentarji in aluzije na že uveljavljena literarna besedila; pri tem sta osrednja postopka metafikcija in medbesedilnost. Če se odzovemo na te kriterije, potem je treba ugotoviti, da Melita Forstnerič Hajnšek načrtno razkriva tisto, kar bi morda lahko ostalo kot intima svojcev, vendar iz prikaza osebne stiske prehaja na splošnočloveška spoznanja o bolezni in težavnem življenjskem obdobju, uspeva ji pisana večpomenskost, več je prikazovanja lastnega položaja kot predajanja poletu domišljije. Zunajbesedilna literarnost, o kateri razmišlja Alojzija Zupan Sosič, pa v avtoričinem delu ni v celoti prepoznavna, saj se pisateljica predaja ustvarjalni svobodi. V pisanju Melite Forstnerič Hajnšek je mogoče opaziti sledi postmodernizma: vanj vnaša verze svojega očeta Franceta Forstneriča, citate iz del hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, misel onkologinje in utemeljiteljice društva Hospic pri nas, Metke Klavišar, češ, vredno je bilo živeti, bolezensko izkušnjo flavtistke Irene Grafenauer in spoznanja drugih ljudi, zlasti romunsko-francoskega filozofa Emila Ciorana, »duhovnega apatrida, strastneža, moralista, nihilista, ljudomrzneža in nespečneža« (takšne lastnosti mu pripiše avtorica), ki med drugim pravi, da bolezen, tako kot vsak drug dejavnik neravnotežja, prebuja, vznemirja in vnaša element konflikta; zdravje je dolgočasno, bolezen pa je vznemirljiva, saj v življenje prinaša napetost. »Cioran je prepričan, da bi morala biti bolezen večja svoboda. Seveda ni. Ko zbolimo, postanemo ujetniki svojega telesa, svojih mankov, groženj, strahu pred smrtjo. Odvisneži od svojih bližnjih, emocionalni teroristi, breme … Bolezen ne zbližuje, bolezen oddaljuje. No, ne zmeraj in ne pri vseh. Na srečo.« (str. 60)

Pisateljica piše v izbranem in slikovitem slogu, njeni opisi dogajanja, tako čustvenih stanj kot zunanjih okoliščin, so nazorni in predstavno vabljivi. Nekatere povedi zazvenijo kot verzi, na primer: »V družinsko mitologijo se je za večno preselil nepoškodovan mrtvečev obraz.« (str. 57) Razgalja družinska razmerja in je do pokojnih svojcev tako neprizanesljiva kot tudi razumevajoča, mrtvi vstopajo v njeno sedanjost, toda najbolj neprizanesljiva je do same sebe, saj se ima za zahtevno, v izražanju mnenja neposredno in kritično osebo, egomanko ter včasih celo malce histerično, besno, kapriciozno in napadalno, in vendar po svoje, kot zatrjuje, tudi racionalno. Naravnost pove, kar misli, in velja za močno žensko. Sovraži pomilovanje in sočutje, ker sta po njenem mnenju le redko iskreni in dobronamerni. Ni ji vseeno, kakšna je videti, a ne mara nositi lasulje. Priznava, da jo nenehno preplavlja strah pred ponovitvijo bolezni, zlasti negotovost zaradi morebitne nemoči in odvisnosti od drugih. Predvideva, da so za vse bolezni sokrivi hiter življenjski ritem, stres in neurejen delovni čas. Kakorkoli že, toda telo je tisto, ki jo je izdalo. Sprašuje se, zakaj se je bolezen spravila prav nanjo, in odgovore išče na spletu. Pomisli, da je njeno nepredvidljivo stanje povezano tudi z genetiko. Dokončnega odgovora ni mogoče najti. Trpljenje jo privede do novih spoznanj. Dogaja se ji, da udomačuje smrt, se z njo zbližuje in postaja z njo naravnost obsedena. V njenem življenju se je marsikaj spremenilo. »Taka, kot sem zdaj, nisem bila še nikoli,« zapiše. (str. 159) Med Mahlerjevo Deveto simfonijo zajoče. »Ko skušam poimenovati, izmeriti bolečino, sem nemočna. Zahteva dolg proces zbliževanja. Udomačiti jo moraš, jo posvojiti, pa jo hkrati držati na distanci. Ko ti uspe, ko misliš, da jo razumeš, se spet izmuzne. Nikoli je ne moreš ukrotiti, ona kroti tebe. Ampak ko boli, si najbolj čuječ, z bolečino si živ.« (str. 30–31) Kljub vsemu je knjiga v marsičem tudi hvalnica življenja, literarni biser, ki se bo zagotovo dotaknil ljudi s podobnimi izkušnjami ali tistih, ki imajo radi dobro literaturo.

Na koncu avtorica pojasni namen in poglavitno sporočilo svojega pisanja. Pravi, da ni hotela napisati knjige za samopomoč. »Nikakor. Resna bolezen mi je najprej podarila čas in me opogumila, da sem zbrala in uredila svoje črtice izpred let, ki sem jih ob novinarskem delu nekako morala spraviti iz sebe. Skozme so se prekvasili liki iz mojega življenja. So delno avtobiografske, avtofikcijske – in čudno temačne. Kot bi anticipirale zadnje temno, težko leto zame.« (str. 151) Priznava, da je izpoved o bolezni dobesedno padla iz nje, morda je posredi vendarle tudi terapevtski učinek. Pisanje ji je pomagalo, da se je udomačila s plazmocitomom. Čeprav seje skušala izviti iz čiste avtobiografije, predvsem iz realizma, ji to, kot pravi, nikakor ni uspevalo, pa tudi iz svoje publicistične kože se ni mogla spraviti. Dobra plat bolezni je bila v tem, da je bila primorana v osamitev in v njej sta ji bili pri pisanju dani zbranost in disciplina. Spoznala je, da se je bolezni treba upreti z vsemi silami in sredstvi, ne pa samo obupavati in se smiliti sami sebi. »Počasi se je izoblikovala knjiga – lepljenka iz sodih in lihih poglavij, ki so in hkrati niso povezana. /…/ – Ključna je resnična zgodba o moji bolezni, vse o poti zdravljenja, o samoopazovanju, vivisekcija vsega, kar mi je prihajalo na pot … Morda pa lahko koga z moji podobno usodo vendarle vodi, tolaži in opogumi.« (str. 152) Poročilo o bolezni spremljajo zgodbe o pokojnih – tako bližnjih kot znancih.

Spremno besedo z naslovom Leposlovni prvenec Melite Forstnerič Hajnšek je prispeval pisatelj Tone Partljič. Avtorica je njegova prijateljica, tako da mu ni težko prekršiti vljudnosti in kar naravnost napisati, da je sveže upokojena novinarka in v tem novem življenjskem položaju objavila svoj leposlovni prvenec. Partljič oriše njeno bogato novinarsko in publicistično delo ter široko miselno obzorje. Knjiga Taka nisem bila nikoli ga je presenetila, presunila, dotolkla in hkrati osrečila. Na zapisanih straneh je začutil lepoto, pisanje je skušal razumeti z literarno metaforo. »Knjiga ni sentimentalna, to dimenzijo je povsem zaobšla, je pa ganljiva, tenkočutna, vsestranska in, oprostite, lepa, čeprav bi imel tudi sam velike težave, da bi to besedo ustrezno razložil. Vidi se, da je bilo preveč tega, kar je tiščalo v njej in moralo dvigniti pokrov, notri pa – je zlata žareča sapa.« (str. 160)

Marija Švajncer