Dragan Petrovec, pravnik kriminolog – strokovnjak na področju izvrševanja zapornih kazni, humanist, univerzitetni predavatelj ter pisec tako znanstvenih del kot humoresk, je v Zbirki Kratke pri založbi Miš v Dobu pri Domžalah objavil svojo novo zbirko humoresk, po Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe (2015) in Pisem nigerijske vdove (2018) že tretjo po vrsti. Duhovitim pripovedim je dal naslov po eni izmed njih – Brodolom (2024). Knjigo je uredila Tina Kozin, ilustracijo na ovitku, barvno karikaturo samega avtorja je narisala Milanka Fabjančič.

Poglavitno sporočilo humoresk Dragana Petrovca se glasi, da se je mogoče tudi težavnim in zapletenim življenjskim položajem sproščeno smejati. Veliko dogodkov ga spominja na dogajanje v filmih in pogosto pomisli, kako so se na nevšečnosti, o katerih piše, odzivali filmski junaki in antijunaki. Tak antijunak je pravzaprav tudi sam, toda samo v lastnih očeh, saj v slovenski javnosti velja za neutrudnega kritika političnih deviacij, nehumanosti, zlorab in nepoštenosti. Kot Dnevnikov kolumnist opozarja na zdrse v družbi, krivice in napačne odločitve ljudi, ki imajo v rokah škarje in platno.

V novi knjigi se šali predvsem na svoj račun, medtem ko je do ljudi, s katerimi v različnih okoliščinah prihaja v stih, prizanesljiv in strpen. Priznava jim, da so poznavalci svojih področij, tako zdravniških kot policijskih, sam pa razkriva svojo nerodnost in nespretnost ter se šali na račun svoje suhljate postave. Letos je Mariborska knjižnica predstavila njegovo knjigo Ljubiti morilca (2023). Imela sem priložnost, da sem se z njim seznanila tudi osebno, in moram reči, da je marsikaj samo plod njegove literarne domišljije, saj je prav čeden moški, iskriv, duhovit in prijeten sogovornik. Čeprav je bilo tistega dne v Mariboru veliko drugih, prav tako zanimivih prireditev, se je v Sodnem stolpu zbralo lepo število ljudi.

Ker Petrovec želi vzbujati smeh, pač mora malce pretiravati, in to mu vsekakor uspeva. Policist ima na primer nekakšen loparček, zablesti se uniforma, odsevniki opozarjajo, da osebe v njej ne kaže povoziti. Pravi, da se marsikaj zgodi brez idejnega osnutka, prostorskega načrta in soglasja agencije za okolje. Ob samozavestni trditvi, da mu nič ne manjka, njegova ljuba skloni glavo in zakrije smehljaj s prepoznavnim odtenkom prizanesljivega sočutja.

Pogosto je treba k šanku. Beseda je sicer označena kot nižje pogovorna, pripomni avtor, toda Slovenci vedo, da simbolizira reševalno točko za onemoglega občana. Pomisli, kako zaljubljen zna biti odnos enologov, teh poznavalcev dobre kapljice, do predmeta njihovega poželenja; opis, kako izbrano znajo opisovati žlahtno kapljico, bi lahko bil vzor pesnikom in pesnicam vseh časov. Ne uspe mu, da bi ženo očaral z ustekleničeno tekočino iz vinske kolekcije in kaj kmalu se vse skupaj izteče čisto drugače. »Kislinskemu vonju in okusu so se pridružile dodatne dimenzije, ki bi jih enološki slovar razvrstil približno takole. Na konici jezika pridih razočaranja, v sredini prepričljiva žalost s primesjo začetka depresije, v grlu, še bolj terminalno v želodcu, pa učinek napalma.« (str. 23)

Ima se za sestradanega in shujšanega etiopskega maratonca, zapečkarja, težek značaj in pacifistično dušo. Življenje je nepredvidljivo, tudi staranje lahko prinese nepričakovane nevšečnosti. Dogaja se mu, da ga zamenjajo s kom drugim in že je dovolj razlogov za smeh. V švicarski banki so na primer do njega nezaupljivi in ga zaradi obvarovanja pred ropom ali čem podobnim spravijo v nekakšno kletko, nazadnje pa znaša vsota, ki mu jo zamenjajo za tujo valuto, borih trideset evrov.

Pisatelj dvomi o čarih demokracije, v kateri si vzamejo glavno besedo moški, in nič čudnega, da frustracije zaradi stoletnih poniževanj ženskega spola privrejo na dan v taki ali drugačni nazorni obliki. V razkošni prodajalni ur povpraša po paščku za uro in v hipu je osebju jasno, da ga ne bi bilo mogoče uvrstiti med petičneže. Če si že ne bo pridobil ugleda te vrste, bo pa samozavestno vstopil v kvantno polje, kjer ni ne prostora ne časa in bo resničnost ustvarjal s svojimi mislimi.

Izšolal se je tudi za sodnega tolmača in s svojim govorom, podkrepljenim z ustavnimi določili, pri udeležencih in udeleženkah poroke iz nekoliko zaostalih krajev vzbudi nemalo pomislekov o enakopravnosti žensk in svobodnem odločanju o rojstvu otrok. Z vsem tem se pri nas prav radi pohvalimo, ali je v resnici tako, pa je že druga pesem. Marsikaj gre svojo pot, zdaj sem, zdaj tja. »Tudi pri nas se nekateri sklicujejo na naravne postave, ki jih kvari predvsem današnja mladina. Ta se ne bi ženila, četudi bi imela otroke. In ženske prepuščajo opravila, ki jim od nekdaj gredo najbolje od rok, pomehkuženim moškim. Ti si nadenejo predpasnik in, kar je še huje, gredo celo na porodniški dopust, kar je vrhunec ponižanja moške vloge.« (str. 52) Dragan Petrovec je bil prvi Slovenec, ki je prostore, v katerih razpravljajo o pravici, kazni in podobnih pravniških zadevah, zamenjal za otroško sobo in se odpravil na porodniški dopust.

Smešnih situacij ni ne konca ne kraja. Kot gospod v zrelih letih se nameni, da se bo ponovno poročil. Čas korone pa zahteva, da sta bodoča zakonca zakrita vsak s svojo masko in morata vstopiti v uradni prostor ločeno. Kaj hitro bi se namreč lahko zgodilo, da bi se osebe pomešale med seboj in bi se v poročni načrt meni nič, tebi nič vpletel kdo drug. Morda pa bodo nekoč v modi elektronske poroke, ki jih bo, tako kot volitve v naprednih državah, mogoče izvesti kar po spletu in od doma, predvideva pisatelj. Z enim samim klikom bo vse rešeno, tisto, kar sili v vsebino humoresk, pa se bo med zakoncema začelo dogajati šele kasneje.

Humoreske, zbrane v knjigi Brodolom, so prijazno, zabavno in optimistično branje. Sicer strogi družbeni kritik je v njih blag in spravljiv. Politika ni tisto, s čimer bi vznemirjal svoje bralke in bralce. Kdaj pa kdaj omeni katerega od znanih politikov, na primer tistega, ki ne premore nabiralnika, pa onega, elegantno oblečenega na supu in zatopljenega v različna opravila, ne pozabi niti na preudarnega farmacevta. Mimogrede se spotakne tudi ob pojavne oblike neoliberalnega kapitalizma, zlasti spodbujanje potrošništva, sicer pa prevladujeta opazovanje ljudi v različnih nepredvidljivih situacijah in prikazovanje človeških nravi, tako njihove domiselnosti kot tudi nerodnosti. Rad nas spravlja v dobro voljo, prinaša nam veselje in spodbudne besede. Ker je, kot pravi, življenje brez drobnih okraskov pripovedi skrajno puščobno, nas vodi v svet, kjer je toliko vsega, čemur se je vredno smejati.

Marija Švajncer