Post Visibility
Piše: Matej Krajnc
Legacy, 2024
Sedemdeset let je mimo, odkar je poba iz Memphisa na malo ploščo zabeležil pesmi That’s All Right (Mama) in Blue Moon Of Kentucky. Začela se je najrazvpitejša medijska zgodba sodobne zgodovine, samo Beatli so še prišli blizu po norosti, ki se je dogajala okrog pojave fanta, ki si je vedno želel biti samo zabavljač, nič drugega – postal pa je uporniška ikona petdesetih, konformistična ikona šestdesetih s čisto kratko deviacijo v posodobljeno uporniško ikono iz petdesetih, nato pa dejanska legenda, zabavljaški velikan in avtoparodija … do smrti v sorazmeroma mladih letih, ko bi moral biti pravzaprav na vrhuncu moči. A takrat se je šele odprlo – Elvis je po smrti postal še mnogo večji pojem kot pred njo.
Najboljši Elvisovi diskografski trenutki so nastali ravno tu, v Memphisu, čisto na začetku, 1954-55, ko je snemal pri založbi Sun Records, in 1969, ko se je zaprl v studio American. Posnetki iz studia Stax 1973 in poznejši iz Gracelanda 1976 pričajo o usihajoči Elvisovi moči, sploh tisti tik pred smrtjo, ko mu je glas že precej pešal in je ta primanjkljaj reševal s tem, da se je čez mero trudil dosegati visoke tone in orbisonovsko-hamiltonovsko operetnost. Vse to je zabeleženo v pričujoči zbirki na petih zgoščenkah. Prvi dve sta tisti, ki prinašata jedro Elvisovega memphiškega opusa, njegove najpomembnejše in tudi najboljše posnetke: tiste iz studiev Sun in American. Na tretji so zbrani posnetki iz Staxa, na četrti prosluli koncert 1974, na peti pa posnetki iz Gracelanda 1976, Elvisovi poslovilni posnetki, ko je, kot se je izrazil Jerry Hopkins, gora prišla k Mohamedu. Medtem ko na prvih dveh zgoščenkah stežka najdemo slabo izvedbo (izvzemši nekaj najzgodnejših balad pri Sun Records, ki so ostale bodisi neobjavljene bodisi so se znašle na prvem albumu leta 1956, ko jih je odkupila založba RCA Victor), so posnetki iz Staxa in Gracelanda zdaj to, zdaj ono, a med njimi še vedno nekaj biserčkov, ki so pričali o tem, da Elvis tudi čisto na koncu, če je hotel, ni izgubil fokusa (Promised Land, Talk About The Good Times, He’ll Have To Go, She Thinks I Still Care). Da je Elvis raje kot Rufus Thomas postal Engelbert, je zdaj že jasno, a ker dveh Engelbertov svet ni potreboval, Tom Jones pa je za Elvisa vokalno in izrazno bil le prehud cilj, je ostal nekje vmes, neodločen in povprečen, saj mu je bluesovsko renčanje vedno precej bolje šlo kot salonsko baladerstvo in mačo-udarnice. O tem pričajo silne izvedbe v letu 1969, potem pa mu enostavno ni bilo več kaj dosti mar. Burning Love in Always On My Mind pa nista nastali v Memphisu, žal. Imamo pa Berryjevo Promised Land in zelo navdihnjeno izvedbo He’ll Have To Go v bluesovski štimungi.
Na voljo je tudi dvojna vinilka z izbranim gradivom. Kot tematska kompilacija je Memphis zanimiv dodatek v Elvisovo zgodovinopisje (elvisologijo), globlji poznavalci vse to že imajo na različne načine, je pa v pričujoči izdaji tudi nekaj gradiva, seveda. Če ga je treba imeti, presodite. Vsekakor ne more škoditi.
Pripis: Elvisova improvizacija Hey, Jude z memphiških snemanj 1969 je poleg izvirnika, Picketta in Jonesa najbrž med petimi najboljšimi izvedbami te pesmi vseh časov – ravno zaradi improvizacijskega faktorja, pa naj skeptiki govorijo, kar hočejo. Izvirnik, se zdi, ob slednjih treh kar nekako zbledi in ugasne. Elvisovo različico so po treh letih objavili na ne preveč referenčnem albumu Elvis Now. Škoda in po drugi strani še dobro, da so jo.