Zaključek Dermotovega leta 2023/24 v p. c. Matere božje »Pr’ kapelc«

Piše: Franc Križnar

Izteklo se je letošnje Dermotovo leto 2023/24-Ciklus mojstrov pevcev-Kropa, šest prireditev. Na kar dveh so nastopili gostje iz Maribora: študentke in študentje PeF UM, nazadnje, 5. okt. pa še Mariborski oktet. Tega v zdajšnji in novi zasedbi (vse od 2020 →) vodi Špela Drašler.

Omenjeni kroparski ciklus zaznamuje kar trojica Dermotov, slovitih pevcev-vseh treh tenoristov največjega med vsemi Antona (1910-1989), enega od dunajskih prvakov in še drugega, njegovega brata Leopolda (umetniško ime Leo Cordes; 1912-1992) in nazadnje še najbolj našega, ali slovenskega Gašperja (1917-1969). Potem je tam še kakšen tenor (npr. Lovro Rešek), sloviti Gašperšiči z najbolj znanima Zlato (roj. Gašperšič) Ognjanovič (1931), njenim bratom Egi(di)jem Gašperšičem (1936), njegovimi Koledniki idr. Da ne ponavljam o srhljivi zgodbi kar dveh klavirjih Bösendorfer (Young Chang in tistem, ki sedaj stoji v ladji p. c. Matere božje, »Pr’ kapelc« v Kropi). O tem smo tudi na teh straneh že pisali (1. 7. 2024). Okrog slednjega pa je seveda zdaj postavljena vsa tale kroparska zgodba obujanja spominov, prirejanja koncertov itd. V tej smeri gredo tudi nadaljnja razmišljanja in razvoj Mojstrov pevcev-Kropa. Kar 15 let že traja tole obujanje Dermotovih legend. Resorno pa že sedaj sega vse tja do Dunaja in še kam.

^{Mariborski oktet v Kropi: vabilo}

Zgodovinska pot še enega od premnogih slovenskih komornih vokalnih ansamblov – Mariborskega okteta je kar dolga. V več kot 50-letni zgodovini (ust. 1973 na 2. mariborski gimnaziji, prva umetniška vodja je bila Joža Ambrož) so se na čelu ansambla zvrstili le še trije umetniški vodje: Stanko Colnarič, Branko Rajšter in /dr./ Mitja Reichenberg, vse do dandanašnje Š. Drašler. Danes je to povsem prenovljen vokalni ansambel osmih pevcev: Marko Perger in Matevž Štrekelj (prva tenorja), /Žiga Novak/ in Erik Zavolovšek (druga tenorja), Uroš Jurgec in Anton Porti (baritona) ter Aljaž Komprej in Smiljan Pintarič (basa). Tokrat je ansambel pel brez enega od (2.) tenorjev, torej v zasedbi septeta.

^{Sedem članov Mariborskega okteta v Kropi}

Slavko Mežek, velik glasbeni poznavalec in spreten ter uspešen organizator in ki je gonilna sila Kulture-Nature Slovenija ter s pomočjo kroparske Župnije povabil na Gorenjsko kar enega vodilnih tovrstnih slovenskih vokalnih ansamblov (septet namesto okteta). Tudi tokrat je imel nos in uho. Dolgo jih že nisem slišal v tem njihovem več kot 50-letnem delovanju. S pisanim sporedom od uvodne (Vrabčeve) himne-Zdravljice, sakralnega nadaljevanja (H. L. Hassler, J. Gallus in F. Mendelssohn Bartholdy), smo vmes slišali še kakšno besedo iz ansamblovih vrst-nevsiljeni komentar aktualnega predsednika društva Uroša Jurgeca. Zaradi omenjene zadrege je pri edinem 2-zborju, v Gallusovem 8-glasnem motetu iz božične jutranje večernice O Magnum Mysterium kot (2.) tenoristka vskočila kar njihova umetniška voditeljica Š. Drašler. Uspešno! Več kot formalno je rešila tudi to zadrego. V tipično slovenskem ali kar domovinskem delu pa je bilo na sporedu nekaj najbolj popularnih del, tipičnega fantovskega petja. Prav to še kako zaznamuje tole naše, slovensko oktetovstvo.

Da je res šlo za popularnost in obenem prebranost tega dela repertoarja, priča tudi to, da je marsikatero delo ansambel odpel kar na pamet. Saj je v teh primerih del, ki so jih podpisali Zorko Prelovec, Andrej Makor, Josip Ipavec, Peter Jereb, Danilo Bučar, Benjamin Ipavec, Rudi Bučar in Rado Simoniti, šlo za res neke vrste tipično fantovsko petje, narodni in ponarodeli vokalni repertoar prebranega moškega petja. Zanimivo tako v izvedbenem kot repertoarnem sporedu. Ansambel velja za tenkočutnega tovrstnega bralca, za interpreta, ki mu je tudi tokrat veljalo prisluhniti. Glasovi so čisti, izenačeni, bogati in zanimivi. Vse od solov in soli-jev do tutti petja.

^{Osmerica (z umetniško voditeljico Š. Drašler) v Gallusovem 8-glasnem motetu}

Prišli smo tudi do sklepa tega koncerta. Pevci so ga v relativno dobro zasedeni ladji kroparske p. c. »Pr’ kapelc« zaključili z dvema dodatkoma. Najprej je zazvenela stara kroparska Jamniška Egija Gašperšiča. Avtor opeva v tej ljudski pesmi češnjevec (tj. žganje iz češenj/Fran), znamenit v teh krajih. Tudi ta uvršča Gorenjce med pivske narode, četudi je primerjava s slovitimi štajerskimi vini, ki so jih člani Mariborskega okteta posredno prinesli tokrat na gorenjski glasbeni oder skoraj neprimerno. Vas Jamnik s cerkvijo Sv. Primoža in Felicijana pa je ena najpogosteje fotografiranih lokacij v Sloveniji in izletnike navdušuje s čudovitimi razgledi na Ljubljansko kotlino ter Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Predstavlja najlepši gorenjski gank, balkon. Leži na pobočju Jelovice in je znana predvsem po gotski cerkvi, ki stoji na razglednem travnatem pomolu nad vasjo Jamnik, slabih 20 kilometrov in manj kot pol ure vožnje iz Kranja na poti med Kropo in Dražgošami. Kot drugi in zadnji dodatek pa smo v letošnjem Maistrovem letu slišali še eno ponarodelo Rožmarin na poezijo Rudolfa Maistra in v uglasbitvah komaj kaj znanih Antona Vračka v priredbi Metoda Bajta. V tem primeru in skupaj z Završkimi fanti pa gre za najbolj popularni glasbeni deli, vokalni miniaturi, ki ju je navdihnila Maistrova poezija: obe ponarodeli in v zasedbi za moški zbor (a cappella) še dva odlična predstavnika tipičnega slovenskega fantovskega, oktetovskega petja.

^{S. Mežek na zaključku z Mariborskim oktetom v p. c. »Pr’ kapelc«}

Načrti Mojstrov pevcev-Kropa za prihodnje leto pa že napovedujejo odprtje Dermotove spominske sobe v sosedni mežnariji, nov koncertni cikel, razstavo Wiener Staatsoper/Dunajske državne opere, nastope pevcev in pianistov z Dunaja, CD Dermota3tenori, poletni glasbeni tabor za mlade pevce in pianiste z zaključnimi koncerti itd.