Nastop Zbora SF z novim dirigentom SEBASTJANOM VRHOVNIKOM

Piše: Franc Križnar

^{Naslovnica koncerta Zbora SF v Kamniku …}

Zbor Slovenske filharmonije je z novim umetniškim vodjem in dirigentom Sebastjanom Vrhovnikom, tudi Kamničanom, in organistom Tilnom Bajcem (s solistkami in solisti) nastopil v petek (4. okt.) v ž. c. Marijinega Brezmadežnega Spočetja na Šutni. V okviru tradicionalnega festivala Musica aeterna/Večna glasba, ki poteka z le enim ali kvečjemu dvema koncertoma letno, traja to v Kamniku že več kot 30 let. Letošnji drugi koncert v tem okviru je bil naslovljen Iz roda v rod: Vremšak, podpis (treh) kamniških glasbenikov in skladateljev. Koncert je vseboval neke vrste cvetober kar treh najbolj uveljavljenih kamniških skladateljev: Cirila Vremšaka (1900-1968), Sama V. (1930-2004) in Borisa V. (1964). Omenjen pa je bil še četrti od njih, (pra-) ded Alojzij V.

^{… začetek …}

Uvod in vmesni interludij sta odigrala v imenu organizatorja (JSKDRS, OI in Občina Kamnik) Tone Ftičar in Samova hči, tudi pevka v Zboru SF, Vladka Vremšak. Zbor pa je pričel svoj nastop na cerkvenem koru ob orglah. Kajti predstavljen je bil tako cerkveni kot (večinski) posvetni opus vseh treh skladateljev. Zazvenel je že na koru kot polnozvočno vokalno telo. 36-članski mešani pevski zbor je uvedel vokalno-inštrumentalni pleno s Psalmom 100 Sama V. Tole otvoritev je nadaljeval triptih treh Cirilovih cerkvenih zborov: Najlepši – naš Ave (na bes. s. E. Kremžar) in s solistkama iz zborovih vrst Urško Šemrov (sopran) in Ane Potočnik (alt), Kako si nam draga (na bes. iste avtorice) in s solistko sopranistke Polone Gregorc ter Slavite Marijo (spet na besedilo iste avtorice) in z isto solistko. Tale korni del nastopa Zbora je bil kronan še z enim od Samovih, Psalmom 137 z orglami.

Zbor se je nato preselil od vsebinske cerkvene glasbe k posvetni in s kora v cerkveni prezbiterij. Tu je vse do konca koncerta pel a cappella (= brez spremljave). Iz repertoarja Cirila V. sta bila to dva mešana zbora: Žanjica (Ferdo Kozak) in Če na poljane rosa pade (Josip Murn Aleksandrov). Konsolidacija Zbora se je nadaljevala, pevci so več kot sposobnemu (in novemu vodji) sledili več kot prepričljivo. V (mešanem) zboru Ponte dei sospiri (Albert Robida) Sama V. se je predstavil solist-baritonist Martin Kozjek.

Sin zadnjega, Boris V., skladatelj in pevec je bil predstavljen z Balado (Srečko Kosovel), Svet je kakor ringaraja (Anja Štefan) in Nekoč (Iztok Osojnik). V tem primeru je šlo za neke vrste zaokroženi krog vseh treh predstavljenih skladateljev Vremšakov. Tega je več kot upravičeno in piramidalno zaključil prav slednji. V svojem opusu skladatelj ne da bi se zgledoval pri obeh predhodnikih, več kot uspešno zaključi vso tole retrospektivo Vremšakovih s poetičnimi in vokalnim ustvarjenimi poudarki.

^{… s skladateljem Borisom V. …}

Ampak višek tega večera je šele prišel. Nedvomno ga je v imenu v s poetičim in vokalno se trojice odigral prav Samo V. s prenekatero priredbo slovenske ljudske pesmi. Očitno je imel v svojem tovrstnem ustvarjenem opus največjo afiniteto do belokranjskega in koroškega (slovenskega) ljudskega in glasbenega izročila. V tem drugem delu koncerta, ki je bil v celoti posvečen prav Samu V., a cappella in ljudskem duhu, je bilo na prvem mestu Črnomaljsko kolo – Most (1993). Kar dve pevski solistki (U. Šemrov in B. Potočnik) ter tenorist Robert Kožar pa so tisti, ki so v imenu in kar iz zborovih vrst ozvočili neke vrsto »uverturo« tega Samovega opusa. Višek ali vsaj začetek viška tega večera je predstavljala 7-stavčna vokalna suita ohcetnih pesmi iz Ziljske doline Ziljska ohcet: Po nevesto gredo, Svatje pred nevestino hišo, Svatje ob nevestinem slovesu, Odhodnica svatov, Od nabeshzhei ohzeti, Jutranjica nevesti in Sprevod svatov in novoporočencev na ženinov dom. Brez solistk in solistov, zato pa z nenehnim prehajanjem od mešane prek ženskega do moškega zbora in obratno. Tudi glasbeni dramaturgiji je bilo več kot zadoščeno. Samo V. je bil pač vsestranski vokalni mojster.

Marija in brodar v zapisu Oskarja Deva prav tako izhaja iz koroškega ljudskega izročila. Tokrat je Samo V. v mešanem pevskem zboru še dodatno izpostavil tri pevske soliste oz. eno solistko (U. Šemrov) in dva solista (R. Kožar in M. Kozjek). Prelep in povsem nasproten zborovski žanr v primerjavi s predhodno Ziljsko ohcetjo. Iz istega opusa in podobnega žanra je Samova priredba ljudske iz Roža V hartelcu rastejo rože lape. Samova kompozicijska duša je očitna cvetela prav v podobnem opusu.

V Eni ptički priletela, priredbi ljudske iz Jeruzalema, se je izkazala še ena (nova) pevska solistka, mezzosopranistka Federica Lo Pinto.

Še eden od viškov tega večera je bila priredba Samove ponarodele Miroslava Vilharja Zagorska narodna. V njej sta se v subtilnem duetu izkazala dva moška solista: tenorist Gašper Banovec in baritonist Matevž Kink.

»Uradni« zaključek sta predstavljali priredba Sama V. prekmurske ljudske Marko skače in Zelenega Jurija, napeva na besedilo iz študije Franceta Marolta Tri obredja iz Bele krajine. Tudi z edinim bisom, dodatkom je zbor z vehementnim S. Vrhovnikom ostal pri glasbi Sama V. To je bila še ena priredba koroške ljudske, tako kot že prenekatera tovsrtna tenkočutna pesem za mešani zbor in tokrat spet s sopranskim solom Pojdam u rute.

^{… finale in po koncertu.}

Nemalokrat nanese, da se katera od dejavnosti prenaša iz roda v rod. Tako je tudi pri predstavljeni kamniški družini Vremšakovih. Ciril, dolgoletni vodja in ustanovitelj prvega slovenskega (moškega) zbora Lira iz Kamnika (1882 →) je svoje izkušnje prelil v skoraj 70 zborovskih skladb. Zajeten ali kar največji opus vseh teh: vokalnih, vokalno inštrumentalnih in inštrumentalnih del pa je ustvaril njegov sin Samo Vremšak. Prav on je na našo glasbeno krajino obenem vplival kot pedagog na Akademiji za glasbo. 20-letnico njegove smrti se spominjamo prav letos. Svojemu očetu pa se je na koncertu s tremi (mešanimi) zbori predstavil in poklonil tudi Boris Vremšak, skladatelj in član Zbora SF.

V Ljubljani je bil koncert ponovljen (6. okt.) v okviru družinskega / PVC abonmajskega ciklusa SF.