Jubilejna zbornik in koncert 2024
Piše: Franc Križnar
Konec oktobra je praznoval svojo 80-letnico (Društvo) Moški pevski zbor »Srečka Kosovela« v Ajdovščini. Njegova predhodnika sta bila ustanovljena med 2. (svetovno) vojno: najprej je bil to Pevski zbor jugoslovanske armade »Srečko Kosovel« s člani X. udarne ljubljanske brigade, del njegovih članov pa seje priključil pevskemu kvartetu, ustanovljenem 8. aprila 1943 v alžirskem (medvojnem) taborišču Constatntini. Nato so se prek Corsa preselili v italijansko Gravino. Njihovo (do)končno združitev in prve vaje ter koncerte zdaj že velikega moškega pevskega zbora pa je prevzel sloviti Rado Simoniti, sam tudi Primorec. Njihov prvi in skupni koncert so odpeli 11. sep. 1944 v bolnišnici v Gravini, odtlej pa vse do osvoboditve (9. maj 1945) pa so vrli Primorci odpeli ok. 66 koncertov; najprej v tujini, kasneje pa tudi doma. Svoj prvi in veliki odmevni koncert so imeli 22. jun. 1946 v ljubljanski Unionski dvorani. Danes je to povsem samostojni in nekoliko zmanjšani, nekaj čez 30-članski zbor. Sestavljajo ga amaterji, ljubitelji, Primorci iz Ajdovščine in njene širše (primorske) okolice. V tej pristni primorski pevski ljubezni jih druži ljubezen in veselje do zborovskega petja pa tudi skupna želja po nadaljevanju bogate zgodovinske tradicije in negovanja zapuščine fantov, ki so se zvrstili v zboru v osmih desetletjih delovanja zbora. Doslej so jih po R. Simonitiju vodili še Teodor (Dore) Krtelj, najdlje Klavdij Koloini (1962) 1966-1995, Tone Cimperman, Igor Hodak, Alenka Slokar Bajc, Matjaž Šček s korepetitorico Nadjo Bratina, od 2017 naprej pa vse do danes zelo uspešen koprski in slovenski ter mednarodno afirmirani skladatelj, solo pevec in (glasbeni) pedagog Andrej Makor. Danes je seveda to povsem sodoben vokalni sestav, ki poleg vaj in koncertov, gostovanj in drugih priložnosti za (primarno) prepevanje, sodeluje še na tekmovanjih, festivalih petja – tudi mednarodnih, – leta 2020 pa so se postavili tudi v vlogo organizatorja, saj so v Vipavski dolini organizirali Pomladni festival petja. Nanj so povabili tudi nekaj tujih izvajalcev in s tem še dodatno popestrili svoje aktivnosti.
Vse to in še marsikaj je popisano v posebej za to priložnost izdanem Zborniku ob 80-letnici zbora Srečka Kosovela Ajdovščina Rad bi povedal … (S. Kosovel). Na 80.-ih straneh je bogato popisana in slikovno (ilustrirana) prehojena pot tega našega vodilnega moškega pevskega zbora. Zbral in uredil ga je Edvard Pelicon, delo je izdalo in založilo Društvo pevski zbor Srečko Kosovel Ajdovščina, zanj odgovarja njihov predsednik Martin Gregorc, moderno, sodobno grafično oblikovanje sta prispevali Tea Goljevšček in Eva Batič, objavljene fotografije in tovrstna vsebina Zbornika pa je iz arhiva Društva. V oktobru (2024) je tako izšel Zbornik v nakladi 500 izvodov.
Če se sprehodimo skozi Zbornik, vidimo, da je razdeljen na štiri poglavja in še nekaj podpoglavij. V spremnih besedah so se razpisali predsednik M. Gregorc, zborovodja A. Makor in podpredsednik Andrej Valič. Drugo poglavje prinaša vse in samo o MoPZ »S. Kosovel:« petomajska nagrada ki so jo prejeli kot najvišje občinsko priznanje ob njihovi letošnji 80-letnici, seznam pevcev, ki sedaj sestavljajo zbor, program koncerta ob 80-letnici in notni zapis nove skladbe za moški zbor cappella, ki jo je ob tej priliki na Kosovelovo poezijo uglasbil in posvetil zboru A. Makor: Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembrsko sonce na Krasu … V 3. poglavju je popisanih in ilustriranih 80 let lepih, dobrih in svetlih besed: 70- in 75-letnica zbora, tekmovanja, pomladni festival petja, gostovanja, izmenjave, veliki scenski dogodki, božični koncerti in posebna sodelovanja. V zadnjem, 4. poglavju opa sledijo Utrinki: Zgodovinski dogodek!, Ali je pilot v letalo?, Martinovo, Kozma in Damijan, Zveščič z zelenimi platnicami, Tris prazničnih nastopov in Da ne bi pozabili.
Zborovodja: skladatelj, solo pevec in (glasbeni) pedagog Andrej Makor (1987)
Tisti, ki nismo bili na njihovem jubilejnem koncertu v ž. c. sv. Marije Tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi (27. okt. 2024), verjamemo po objavljenem sporedu, da so ga odpeli v vsej svoji vehemenci. Začeli so s ponovitvijo, oz. prvo izvedbo po letu 1900, Misso trium vocum parium comitante organo primorskega skladatelja polpretekle dobe Hrabroslava Volariča. V 7-stavčni peti maši je MoPZ »Srečko Kosovel« na orglah spremljala Eliana Humar, dirigiral pa je seveda A. Makor. V drugem delu njihovega nastopa, torej v posvetnem delu pa so izvedli in poslušali še moške zbore izključno slovenskih skladateljev različnih generacij in šol, slogovnih usmeritev in vsebin. Podpisali so jih Vinko Vodopivec, Ciril Pregelj, Viktor Mihelčič, Alojz Srebotnjak, Miran Rustja (O grenka trudnost, bes. S. Kosovel) in A. Makor (Rad bi povedal …, bes. S. Kosovel). Slednja dva zbora sta doživela na tem koncertu tudi krstni, prvi izvedbi. V zadnji tretjini tega posvetnega dela koncerta pa so še vedno sledili moški zbori (a cappella) slovenskih skladateljev: Radovan Gobec, Pavle Merkù, Rado Simoniti, Davorin Jenko, Emil Adamič in Ferdo Juvanec, st. V dodatku (-ih ?) zagotovo niso manjkale popularne Vodopivčeve Žabe?
Rad bi povedal ljudjem lepo, dobro besedo, svetlo besedo,
kakor je svetlo novembrsko sonce na Krasu.
Toda moja beseda je trpka in molčeča, grenka, kakor je
brinova jagoda s Krasa.
V njej je trplenje, za katero ne boste nikoli zvedeli, v
njej je bolest, katere ne smete spoznati.
Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje
jo razumejo bori na gmajni in brinovi grmi za skalami.
Na omenjeno Kosovelovo poezijo je A. Makor napisal, zložil nov moški zbor (a cappella) in ga posvetil MoPZ “S. Kosovel” (2024). Skupaj z njimi ga je na omenjenem jubilejnem koncertu v Logu tudi prvič izvedel. Makor velja za pretanjenega glasbenega ustvarjalca, skladatelja. Še posebej ima afiniteto, empatijo do vokala, saj je tudi sam (šolani) pevec. Seveda je tukaj ob poglobljenem poznavanju vokalnega ansambla, ki mu je bilo delo namenjeno in posvečeno, lahko nemala brzdal svoj umetniški etos. Delo obsega vsega skupaj le 33 taktov v tradicionalnem 4/4-taktovskem načinu in tempu adagio. Tradicionalen in svetli D-dur se pne vse od začetnega enoglasja prek dvoglasja (v basih) do zaključnega 4-glasja. Po eni strain je poezija našla skladateljeve refleksije nanjo, spet po drugi, jim je avtor dodal empatijo ali kar svoje moderne (gasbene) poglede nanjo. Omenjena Kosovelova-Makorjeva “pripoved” je več kot pomenljiva, saj predstavlja neke vrste enovito literarno-galsbeno poved.
Zagotovo z omenjenim projetom (kajti ob jubiljenem koncertu in Zborniku) o vseh rezultatih MoPZ “S. Kosovela” še vedno ne vemo vsega?