2. koncert glasbenega abonmaja v KDFBD
Piše: Franc Križnar
Na drugem koncertu 27. domžalske glasbene scene je v Tomčevi dvorani Kulturnega doma »Franca Bernika« (25. nov.) nastopil sloviti španski pianist srednje generacije Claudio Martinez Mehner (roj. 1970 v nemškem Bremnu). Danes ugledni pianist svetovnega slovesa in iskani pedagog na vseh celinah sveta (profesure v Španiji, Baslu, Sofiji, …) je svoj zaokroženi spored poimenoval Tiho zavedni in s tem napovedal prikaz poetike na klavirju. Zato pa smo s tem koncertom srečali še enega netipičnega predstavnika trenutnega pianizma. V glasbi skladateljev Frederica Chopina, Isaaca Albeniza in Claudea Debussyja pa smo slišali vtkane ruralne španske poudarke, ki jih tako prepričljivo in avtentično lahko odigra le pianist takega kova.
Sicer pa se je Mehnerjev solistični klavirski recital začel v duu z našim klarinetistom in sicer umetniškim vodjem tega domžalskega ciklusa že kar nekaj let, Matejem Bekavcem. Skupaj sta odigrala za uvod Schumannovih Pet skladb v ljudskem slogu, op. 102, v izvirniku sicer napisanem za violončelo in klavir; torej za uvod nemška glasba. Naš klarinetist je v tem sicer briljiral, ampak ker gre za očiten (inštrumentalni) duo, sta imela s tenkočutnim spremljevalcem povsem enakovredni delež. Pet kontrastnih skladb, stavkov pa daje umetnikoma niz različnih vlog: od solov enega in drugega pa vse do soigre. Ta pa vsekakor prevladuje in tokrat tenkočutnost enega in drugega je zdaj zdaj prehajala z enega na drugega. Pač tipična in visoka romantika. Sledila je še ena priredba (Fritza Kreislerja za violino in klavir) Slovanska fantazija Čeha Antonina Dvoržaka. Klarinetist Bekavac in pianist Mehner sta jo poustvarila v vsej, tokrat slovanski tenkočutnosti oz. liriki. Vmes pa je pianist v prvem delu tega koncerta odigral še troje Mazurk Frederica Chopina: op. 59, št. 1 v a-molu, op. 24, št. 2 v C-duru in op. 17, št. 4 v a-molu. Tudi v teh sicer poljskih plesih je Mehner zastavil svoj pohod Tiho zavednega. Njegov tovrstni prikaz ni bil nič kaj tehnično zahteven, zato pa klavirsko že skrajno poetičen. Saj je prav vseh 56 tovrstnih Chopinovih klavirskih del-mazurk še kako (poustvarjalno, iuzvedbeno) vplivalo na nadaljnji pianistov potek tega domžalskega recitala.
Ta se je v drugi polovici Mehnerjevega recitala začel s 3-stavčno klavirsko Suito Iberia Španca I. Albeniza. To pa je tudi glasba, ki smo jo tokrat najbolj pričakovali. Bila je polna izvrstnih in kar avtentičnih pianistovih interpretacij. Te so se s poglobljeno pianistovo igro nadaljevale v treh in še dveh Debussyjevih Preludijih. S poudarjeno pianistovo poglobljeno in ponovno skrajno tenkočutno igro. Že njihovi naslovi, zlasti pa še španski mitje, ki ga prav v teh izbranih in prebranih preludijih ni manjkalo in ga zato ni malo. Med tema dvema ciklusoma Debussyjevih Preludijev pa je Mehner posegel še po Debussyjevem Večeru v Granadi iz 6-stavčne klavirske suite Estampes/Bakrorezi. To je bil zagotovo neke vrste vrhunec tega klavirskega recitala in v katerem se je pianist izkazal za mnogo več kot zgolj natančnega bralca tudi tako različne (klavirske) in klavirsko-klarinetne literature, ki smo slišali ta večer. Polnoštevilno občinstvo se je prav tako nekako v povračilnem fluidu odzvalo na prikazani glasbeni večer, solist pa se je še enkrat odzval z dodatkom. Tudi ta je minil spokojno in v duhu celotne intime tega (glasbenega) večera: tiho zavedni.