Piše: Matej Krajnc
Konec leta 2019 je pri JSKD izšel chapbook Vse kar sem objel je ušlo, v njem pa petnajst pesmi Tomaža Šalamuna, izmed poslednjih, ki jih je še odobril za objavo. Nato je prišla ideja, da iz pesmi nastane performans; takrat sem bil del ekipe pri zinu Monstruma, kurator Centra za poezijo Tomaža Šalamuna, pesnik Miha Maurič, pa je vedel, da sem se s Tomažem Šalamunom svojčas družil na številnih skupnih branjih, tako na DSP kot v KUD-u France Prešeren, na Metelkovi, v Konzorciju in drugod. Pomagal sem sourediti ponatis Balade za Metko Krašovec (KUD FP, 2004), ki je izšel hkrati z mojimi prevodi Leonarda Cohena in tisti predstavitveni večer je eden mojih najlepših spominov na Tomaža. Spominjam se tudi literarnega večera na DSP, ko sem prvič v živo zaigral pesem Črne strani in si prislužil nekaj ganljivih besed iz njegovih ust. Kot “klasičarju” mi je Šalamunovo delo, ko sem ga začel resneje raziskovati, odprlo neverjetna jezikovna in tudi siceršnja obzorja, njegova osebnost pa me osupnila s širino in dobrohotnostjo, ki jo je venomer imel na zalogi. Seveda nisem niti za hip pomišljal in se z veseljem pridružil ekipi, že na prvi vaji poimenovani VIA TŠ (Vokalno-inštrumentalni ansambel Tomaž Šalamun). Zadolžili so me za kitarske vložke, tudi nekaj pevskih, navdušenje nad tem, kar je nastajalo, pa je povzročilo, da sem v januarju 2020 uglasbil vse pesmi iz chapbooka, jih posnel na telefon in shranil v arhiv.
Performans je doživel premiero na Metelkovi konec januarja 2020, splošni svetovni pogrom v marcu tega leta pa je povzročil, da ponovitev ni bilo. Ko so se poleti 2020 na vrtu DSP začeli večeri Svoboda je glagol, ki so trajali vse poletje in tudi še v zgodnji jeseni, smo tuhtali, da bi en večer v oktobru posvetili dotičnemu performansu. A gospodje so nas prav tedaj spet zaprli in nadaljevalo se je predpoletno obdobje teptanja ustave in človekovih pravic v imenu nekakšnih biosovražnikov s kitajskih tržnic (so dejali). Misli na performans so nekako ugasnile, ne pa tudi misli na uglasbitve, saj sem v letu 2022 v svojem domačem mariborskem studiu vseh petnajst pesmi posnel znova in tuhtal, kako bi jih vendarle obelodanil. Dediči so mi dovolili objavo in sprva sem načrtoval objavo pri svojih tedanjih delodajalcih, Založbi Obzorja Maribor/Helidon. A zaradi obilice drugega dela se je ta načrt premaknil v prihodnost. Prihodnost je prinesla menjavo službe in načrt JSKD-ja, da ob deseti obletnici Šalamunove smrti in osmi obletnici CTŠ pripravi kar cel mesec dogodkov v interdisciplinarni maniri, od poezije do plesa in likovne podobe. Ob tem bi izšel še en chapbook, tokrat z res zadnjimi, poslednjimi Tomaževimi pesmimi, ki jih je za objavo uredil Miha Maurič. In je beseda nanesla tudi na uglasbitve. Predlagal sem vinilno izdajo, ki so jo na JSKD sprejeli. V arhivu sem imel dvoje uglasbitev, a po posvetu z Miho Mauričem se je nekako izkristaliziralo, da so tiste prve, meni najljubše, za vinilko morda le malce preveč “alter”, o drugih pa se mi je zdelo, da nimajo dovolj dinamike, ki bi priličila pesmim. Šel sem torej v svoj “domači” studio Attic h Krešimirju Tomcu in Boštjanu Golinarju in v ta namen poiskal telekastra znamke Jet, zanimivo “underground” kitaro za cca 150 evrov, ki pa s kakovostnim lesom in zavidanja vredno izdelavo mirno konkurira precej dražjim glasbilom. Hotel sem barvo pink, ki so mi jo našli pri Music Maxu, s setom orglic oborožen pa sem vedel, da bo to sonični setup, ki ga hočem za ploščo. Če bi iz arzenala vzel ameriškega strata ali gibsona, bi zvok ratal preveč polikan, tega pa nisem hotel. In Jet se je izkazal še bolje, kot sem si želel, posledično pa je v svoji rozasti podobi prišel tudi na zadnjo stran ovitka vinilke, za katero je naslovni kolaž prispevala Ana Šalamun, tiskali pa smo jo v Parizu. Že od vsega začetka je bila namenjena kot promo glasbena izdaja ob dveh jubilejih – Tomaževem in CTŠ.
Ko smo 19. 12. letos vinilko uradno predstavili v CTŠ, sem se v pogovoru z Juretom Potokarjem veselo spominjal skupnih branj s Tomažem, a skoz misli mi je švigalo še marsikaj – soočanja z “modernistično izkušnjo”, ki je mladič, gojen na poeziji staroslovenskih pesnikov in povojnih intimistov, dolgo nisem znal pregnesti in poosebiti, večer, ko sva z večnim sotrudnikom Gecem v KUDu igrala Cohenovo Alelujo in si prislužila stoječe Tomaževo odobravanje, razmišljanje o tem, kako je v vsakem šitu znal najti nekaj dobrega in navdihujočega in obžalovanje, da ni bilo skupnih druženj več. A v njegov spomin sredi Ljubljane že osem let stoji majhna, a mogočna soba z njegovo knjižnico, ki nudi azil mnogim raznorodnicam in raznorodnikom, takim, ki nam je vzdušje in ambient enostavno všeč, domač in ravno pravšen za naše potrebe. Kjer nas čaka dobrodošlica, Miha s svojo uglajeno širino in pripravljenostjo prisluhniti in seveda stojalo za note za tiste, ki smo sicer genialci, a podložni krizama, kot bi rekel Grunf, in svojih pesmi ne znamo na pamet.
Performans Vse kar sem objel je ušlo je januarja 2020 na telefonsko kamero v celoti ujela moja soproga – objavili smo ga na YouTubu. Tako ostaja za vse, ki jih bo zanimalo, kaj se je dogajalo januarja 2020. S Tomaževo poezijo se bo nedvomno dogajalo še naprej onkraj jubilejev in obeležij – osem pesmi iz novega chapbooka Visoka gora, bele luči, predstavljenega na dan Tomaževega odhoda, 27. 12. letos z branjem in refleksijami številnih sopotnic in sopotnikov (in ob prisotnosti njegove družine), že ima svojo glasbeno podobo, podoba pesnika kot ustvarjalca in tudi mecena pa bo najbrž perpetualno vihrala nad potmi domače (in svetovne) poezije. Moč besede ne usahne. Tudi moč kitare ne.
