Piše: Matej Krajnc

Učila, 2024, prevedel Simon Demšar

“Glasbena skupina, ki še danes žanje navdušenje vseh generacij” – tak je podnaslov pričujoče knjige, ki skoz bolj ali manj osebno pričevanje beleži zgodovino enega največjih pop bendov. Abba je še kako živa tudi dandanes, ko se podaja na hologramsko turnejo in ko muzikal s pesmimi zasedbe doživlja tako filmske kot odrske uspehe. Ni pretirano reči, da je Abba zapisala Švedsko na zemljevid svetovne glasbe, čeprav domača gruda najprej ni ravno skakala v zrak, nasprotno, a prosluli uspeh na Evroviziji 1974 je ta status spremenil. Avtor s to knjigo beleži tudi nekakšno avtobiografijo, saj se zgodovina Abbe razgrinja skozi njegove spomine in kurikulume. Svet je Abbo hitro sprejel, jo povzdignil v vrh, a obenem je tudi ni jemal preveč resno, kar zadeva kakovost njene glasbe. Med rokerskim občinstvom je zasedba veljala za navadno šlagersko pop grupo, eno glasnic disca, ki je itak uničil rokenrol. Celo v pop vodah so jo nekateri gledali postrani, češ kaj pa vejo ti pajaci v visokih petah in čudnih opravah. A pogled nazaj nam razkriva tudi nekatere bolj zanimive kotičke njihove zapuščine, pesmi, ki segajo onkraj popevčic tipa Ring Ring, So Long in Honey Honey. In Abba so pravzaprav že ob nastanku bili superskupina – tako Agnetha kot Anni-Frid sta bili že uveljavljeni pevki, tandem B & B pa vsak zase tudi ni bil neznano ime na tedanji sceni. In kombinacija se je posrečila, skupaj so prišli ravno pravi štirje. Podobno kot pri Beatlih: kateregakoli člana bi zamenjal, bi ne bilo več isto. Iskrica bi se razblinila.

Letos mineva 50 let od trenutka, ko se je ime Abba zapisalo v glasbeno zgodovino. Bend je poskušal že prej, a se ni izšlo. Tudi leta 1974 se ni zdelo, da bi lahko zmagali. Sprva. A podoba Abbe na odru Evrovizije 1974 je še vedno elementarna podoba, ki jo imamo v spominu, ko pomislimo na zasedbo. Tistih nekaj minut je hitro minilo, pesem pa je ostala. Spevna, s smiselnim besedilom in kričečim imidžem. Hej, to so vendar bila sedemdeseta. In pred vrati je bilo obdobje disca. Abba je po letu 1974 nanizala vrsto uspešnic in postala domače ime. Sam vzpon je imel sicer vzpone in padce, prav tako se ni vedelo, ali bo po uspehu pesmi Waterloo na Evroviziji šlo naprej ali ne, a uspešnice so prihajale: Honey Honey, SOS, Mamma Mia, Fernando, Dancing Queen, Money Money Money, Take A Chance On Me, Chiquitita, Voulez-vous … in potem tudi I Have A Dream in The Winner Takes It All, pesmi, ki sta v mojem spominu zapisani kot Abba, ki se je sam najbolj spominjam. Leta 1982 je Abba zaključila prvi del svoje poti in potem dolgo časa ni bilo nič kaj posebnega – na to, da glasba ostaja, je leta 1992 opozorila kompilacija Abba Gold, a drugih resnejših kompilacij med letoma 1982 in 1992 ni bilo, po Abba Gold in njenem nadaljevanju Vol. 2 pa še do danes nismo dobili kakšnega res referenčnega pregleda – letos je sicer izšla zbirka singlov, a po mnenju kritikov bi se dalo to narediti bolje. Preporod se je počasi začel leta 1999 z muzikalom, zlasti pa leta 2008 s filmom, ki je postal svetovna uspešnica. Muzikal imamo tudi v domačem prepevu Tomaža Domicelja, film pa je bil pravzaprav tisti, ki je Abbo dokončno postavil nazaj na piedestal definitivnega pop benda, ki je v sedemdesetih navdušil tako evropsko kot ameriško občinstvo. Ali je Abba tudi rock bend, se je skozi desetletja spraševalo po kuloarjih. Zvečine je obveljalo, da ni. Bruce Springsteen pa se je denimo strinjal. Povedal je, da je Abbina glasba tudi njega navdušila in da je rokenrol širok pojem. Med orto rokerji pa so Abba ostali šlag. Prijeten pop, ki pa nima globlje vrednosti. Resnica je seveda nekje vmes. Rock bend Abba seveda ni, že po definiciji ne. V svetu popa pa so razmerja drugačna.

Predstavo Voyage (o istoimenskem albumu iz leta 2021 smo že pisali) je zdaj videlo že zelo veliko ljudi. Albumi se še vedno dobro prodajajo in ne smemo pozabiti, da je Abba sicer imela uspešne single, a da so ves čas stavili tudi na albume; ni bilo vseeno, kako so narejeni in na njih niso bile zgolj nametane uspešnice. Giles Smith je napisal zanimivo knjigo z malce drugačne perspektive; je poslušalec in tudi pristaš. Oboževalec? Ta izraz je bil v zvezi s pop glasbo vedno nekolikanj dvoumen – nedvomno so bili pop glasbeniki deležni oboževanja, kot ga razumemo po definiciji, o tem pričajo tudi postri po sobah, navduševanje nad izdelki z imenom zasedbe ali posameznika in vsi veliki glasbeni fenomeni 20. stoletja so bili tega deležni, od Sinatre do Beatlov. A oboževanje je najbrž kot zaljubljenost – sčasoma popusti, ostane pa tisto, kar šteje. Šteje tisto, čemur globalni jezik reče “longevity”: Abba so preživeli čas in ostali zapisani v njem z velikimi črkami. Nedvomno tudi na glasbenih policah številnega občinstva. Moj pripis je seveda tisti iz leta 1985, ko je Tereza Kesovija izdala album Pronađi put; naslovna pesem je prepev Abbine I Have A Dream. Ploščo (in kaseto) mi je prinesla družinska prijateljica in do danes mi ob tej pesmi namesto “I believe in angels …” v glavi odmeva “Ja sam bila kriva …”. Takšne so usode pesmi, ki ostanejo.