Ogledala, ki ne lažejo
piše: Milan Novak
Željka Grmušo je lahko razumeti. Govori s preprostim jezikom, o preprostih rečeh. Izbira preproste življenjske situacije, v katerih smo se vsi že ničkolikokrat znašli. Razmišljam, kakšna je skrivnost Željkovega pisanja, da ta preprostost tako neposredno in silovito zadene bistvo. Morda se mreža splete prav zaradi podrobnosti, ki jih Željko vpleta v dejstva, morda so zveze med temi dejstvi takšne, da absurdno komunicirajo med sabo. Morda je njegova pesem sestavljanka iz mnogih prebliskov, zapisanih na lističe. Ki jih zlaga v zgodbe in se pri tem hudomušno smehlja. Ne vem. Niti se tega ne da analizirati. Ker je vsaka pesem pisana po svoje. Edino, kar jih resnično druži, je namen. Namen pesmi je pri Željku Grmuši jasen že kmalu po začetku.
»Jednom,
Kad se ponovo rodim
Volio bih doći na ovaj svijet
Kao suza
Želio bih da sam blizu tvog oka
Bistra i čista
Da me rodiš
U trenutku
U mah
Volio bih se pojaviti
Kad ti je teško
Kad te srce stišće
Volio bih spremno
Dočekati tvoj krik
I navalu jada
Voleo bih da upravo tada
Preuzmem na sebe tvoju tugu
Kao vojnik i čuvar
Kao neki slani anđeo
Potečem
I odnesem tvoju bol
Daleko od tebe
Niz obraz.«
Zanimive so pesmi, ki pronicljivo pičijo prav tja, kamor si sam nihče ne želi drezati. Predvsem so to pesmi iz cikla LJUTI. Vse do zadnje v tem ciklu pokažejo na kak drobec resnice, prikrite resnice, zamolčane resnice, košček travme ali delček strahu.
Mnogo smrti, mnogo koncev, mnogo odhodov. A nihče zares ne odide. Za odnos gre. Za tisto, kar ostane, ko gre smrt čez. Za opis sence, ki se več ne umakne. O tej senci piše avtor. Skozi mnogo primerov, a zmeraj je govora o tej eni senci.
Ena od pesmi v ciklu KISELI govori o zrcalu, takšen ima tudi naslov. Ko poskušam zaobjeti še sporočila ostalih pesmi, se domislim prispodobe na razstavo slik. In res, vsaka od pesmi v zbirki BOMBON je neke vrste slika. Mnoge slike so bralcu že dobro znane, ob njih le pomolči, se namrdne in obrne list. Ali prikima. Ali se začudi. Naskrivaj pa avtor mestoma podtakne tudi ogledala. Trenutki, ko se bralec zave potegavščine, so najlepša izkušnja ob branju te knjige.
Skozi vso knjigo se nekako vleče dim, cigaretni dim. Povezuje, razkriva in avtorja zakriva v kopreno nevidnosti. Mnoge pesmi, zapisane v prvi osebi ednine, niso samo avtorjeve. Željko to ve. Ugibam, da so prav zato tako zapisane. Da jih lahko preberemo sebi. Zase. Ironično, resnobno, šaljivo, ali še kako drugače – stališče izbira vsak sam.