Prošnja samemu sebi
piše: Milan Novak
Biti iskren sam do sebe je za človeka verjetno najpomembneje. Predvsem zato, ker je to težko. Ker je običajno živeti koga drugega v sebi za okolico sprejemljivejše, za osebo samo pa preprosteje. Nihad Mešić River se pri svojih skoraj šestdesetih letih loteva obračuna s samim sabo. Zagotovo se lahko strinjam z mnenji ocenjevalcev te ponovljene izdaje, katerih recenzije so v knjigi tudi objavljene, da gre za pogumno dejanje. Tudi, ali predvsem pri teh letih. Večina nas tega ni zmožna, svoje strahove raje ponesemo v grob, kot pa bi se soočili z njimi.
Sreča, zadovoljstvo, izpolnjenost z življenjem, tako bi opisal stanje človeka, ki je sam sebi poravnal račune. Na poti tja menda ni že uhojene poti. Temveč, kot avtor tudi navaja v pesmi NEMA LINIJE:
»…
Ne polazi mi za rukom
Ne polazi mi ni za mozgom.
Ne polazi mi autobus
u pravcu sreće.
Nije da kasnim.
Linije nema.
Ako je sam ne uvedem.«
In skromnost. Lastnost zadovoljnega je tudi skromnost. Mnogokrat je malo največ kar lahko dobiš ali daš. V pesmi PODSJETI ME DA NE ZNAM Nihad zapiše: »… / Podsjeti me da je znati da ne znam / golem uspjeh. / …« in s tem potrdi, da je zanos, ki ga čuti v pesmi MI TO MOŽEMO!, pristen: »…Još je moguće graditi, a ne rušiti / …«
Kot molitev, mantra, ali preprosto prošnja samemu sebi, tako zvenijo verzi, naj mu bo dovoljeno pomesti v sobi dušni, naj mu bo dovoljeno biti dober, blag, pravičen. Na prvi pogled manjka tisti drugi, ki so mu te prošnje namenjene. Čeprav se zdi, da so namenjene nekomu znotraj njega, morda nekomu od njegovih številnih notranjih podob. Potem pomislim, da sem ta, ki manjka, lahko tudi jaz, moja podoba, zapisana v Nihu Mešić Riveru. In tudi mene prevzame ta radost. Volja in vera, zapisani v knjigi BAUK / BOGEYMAN sežeta vame.
Hvaležen.