Piše: Matej Krajnc

Cankarjeva založba, 2024

“Nisam lutak, da me naviju … Imam samo Jugoslaviju …” Za nekatere nostalgične besede Đorđa Balaševića nedolgo pred razpadom bivše skupne države, leta 1988, na enem njegovih najboljših albumov Panta rei. “A ljudi pesme kratko pamte, Komandante …” Letos bo 80 let od konca druge svetovne vojne, ki še vedno deli narode bivše skupne države. Nekateri bi Jugoslavijo nazaj, drugi ne morejo slišati o njej. A godine su prošle, pune muka in zdaj imamo … spet rasizem, ksenofobijo in raznorazne druge oblike sovraštva, ki niso zgolj posledica balkanskih vojn – so del mentalitete splošnega življa, ker je strah huda reč in ker pustimo, da veliki vodje in bogovi odločajo namesto nas, ne da bi pomislili, da je vsako sožitje z bližnjim vredno več kot ves njihov denar. Posledice so kobne, kot smo svojčas rekli. Sam sem odraščal v dvojezičnem okolju predmestnega naselja, že kot čisto majhen sem razumel, govoril in pisal tedanjo srbohrvaščino, ki je pravzaprav ni bilo, a je bila, skoraj enako dobro kot slovenščino. V razredu nismo delali razlik vse do 1987, ko se je na Kosovu začelo mračiti in smo medse dobili sošolko iz Negotina. Takrat smo prvič, mladi kot smo bili, začeli tuhtati, kako je s Srbi, muslimani, Hrvati, Makedonci, Albanci … A se tudi nismo zares kaj dosti sekirali. Imeli smo tako Azro kot Čorbo, Leb i sol, Fosile, Dorian Gray in Bebi Dol. Miša Kovača in Bajago. Lunov magnus strip, Zlatno serijo in Vjesnik Superstrip. Olimpijske igre in pesem Od Vardara pa do Triglava. Jebeš še Miloševića in njegove obljube Srbom na Kosovu! Bratje se ne bomo dali, sem takrat tuhtal. Nismo lutki, da nas naviju … Ne samo, da so nas navili, pojebali so nas na suho. Brat je šel proti bratu, v Zagrebu naenkrat nisi smel več reči hleb ali keva, i to se teško podnosi, kot je pel Žika iz Instruktorov. Švigali so jogurti, nato pa metki. Kraljevič Marko je pred dvobojem z Musom Kesedžijo spet jedel ovna. Pil vino. Moja (edina prava) domovina, v kateri sem bil rojen, je šla po gobe.

Zavrtimo se 35 let naprej. Šli smo na svoje. Postavili temelje za to, da bi iz prejšnje skupnosti lahko ustvarili nekaj novega. Dobre nastavke smo imeli. A odrešeniki so v imenu boga in očetnjave najprej pobrisali toliko in toliko tisoče državljank in državljanov, ki iz teh ali onih razlogov niso bili “pravi”. Čeprav še včeraj sestre in bratje, naenkrat niso bili več “naši”. Vsaka nekoč federativna republika je iskala svojega boga, s tem, da je bil pravi samo eden, tisti katoliški, krščanski, na čigar naukih naj bi nastala sodobna Evropa. A ta bog je križarski bog. Ta bog je bog strahu in maščevanja. Tisti Sin človekov, ki naj bi nas prišel odrešit, zagotovo ni ta bog. Pridigal je ljubezen, ta bog pa pridiga smrt in sovraštvo. In pogrom nad drugimi bogovi, na plečih katerih sodobna Evropa naj ne bi nastala. Tisti naj bi nas nekoč prišli plenit in smo jih komaj pregnali. In kot da “naš” bog ni plenil. Po Evropi. Po Novem svetu. No in potem sta oba bogova malce več kot 45 let v navidezni slogi živela vkup, dokler se nista poklala. Je bil kje še tretji bog? Kaj pa ljudje? Kaj so naredili? Mnogi so morali iti. In priti. In ko so prišli, niso bili dobrodošli. “Njenima nisam bio po volji, važno je bilo odakle su moji …” In 35 let po žalostnem koncu na videz lepe zgodbe še vedno ne vemo, kam bi z bogovi in ljudmi. Roman Selme Skenderović nagovarja oba svetova: nekdanjega in novega – odišlega in prišlega. Njena Zineta se na Kosovu ne počuti več doma, čuti da ni več njihova, da vajb ni več pravi. A doma se ne počuti niti v Sloveniji: čuti, da ni naša, da vajb ni pravi. In njena nova Hava niti pomotoma ne molči več, če sploh kdaj je, gre naprej, z zelo intimnim, a hkrati dejstvenim slogom pisanja se razgali in hoče odgovore. Kaj bi džamija sredi Ljubljane, so se spraševali dušebrižniki, naš svet je vendar krščanski. A ljudje božji, samo en svet imamo in na prepihu bogov se moramo končno zediniti – bomo poslušali njih ali nekakšen splošni veter stoletij, ki pravi, da je le v slogi moč lepo živeti, če parafraziram še eno staro domačo popevko. Nimamo za to že dovolj zgodovinskih dejstev? Novodobni Neroni pa žgejo svoje lire. Čemu neki?

Moram priznati, da sem na Zineto kar ponosen. Glede na situacijo plove ok in njene epizode dvomov in strahov so zabeležene učinkovito, zlasti pa človeško. Si lahko dvakrat tujec in obenem ves čas brez dvoma? Kakšno vlogo ima pri vsem tem družina? Veliko. Odraščati v sovraštvu pomeni sovražiti še naprej, po vzorcih. Odraščati v strahu takisto. Malokdo ima moč, da se dvigne nad te vzorce, da dojame, da je ne glede na okoliščine treba iti naprej in narediti tiste korake. Bralci bodo presodili, kako gre ta reč Zineti, kam se obrača in ali je razvidno, kam se obrne. Se je sploh možno obrniti dokončno ali nosimo grehe očetov (ali nesrečo očetov) s seboj ne glede na to, ali smo sami sposobni prestopiti ta Rubikon, ne da bi v rit dobili puščico? Let me tell you something, lad: to puščico nosimo v riti že ves čas, zbada nas, grehov sveta pa ne odjemlje. Nekako si jih moramo sami. In če se vam zdi, da je pa zdaj že dovolj knjig o migrantih in izbrisanih, da moramo zdaj, ko Evropi grozijo nove vojne, zapreti meje in (znova) izločiti “tiste druge” … potem vseeno vzemite v roke pričujoči roman. Zjebal vas bo v vijoličnem smislu, takem, kakršna je prevladujoča barva na ovitku. In ko pomislim, da smo prišli od Računajte na nas in Lepo je v naši domovini biti mlad do tiktokovskih shortyjev, me kar malo zmrazi. A takle mamo in pravijo, da za smetišče zgodovine menda nikoli ni prepozno. Kdo pa bo zmetal tja vse tele pohlepneže in uzurpatorje? Narod? Elvis? Kar narod jih bo moral. Zgornje besede o bivši državi pa niso nostalgične. So otožne in malce jezne. Morajo biti take. In če vsi pozabijo, so tukaj spet stereotipi, s katerimi lažje živimo, boste pomislili. Wrong,