Goga, 2024
Piše: Matej Krajnc
Pogovor na knjižnem sejmu je bil nadvse zanimiv. Knjiga je dobila nagrado in hkrati dopolnjuje ter nadgrajuje bero knjig o tematiki, s katero se še vedno ne znamo spopasti, kot bi se spodobilo. Medtem ko roman Selme Skenderović govori o tujstvu, je knjiga ćrtic Tine Perić knjiga o eni največjih poosamosvojitvenih sramot mlade države, po analogiji bivše države: kot si Jugoslavija ne bi smela odkrito privoščiti nekaterih povojnih dogodkov, zaradi katerih jo populisti zdaj razglašajo za diktatorsko tvorbo, si suverena evropska država ne bi smela dovoliti brisanja državljanov, tako ali drugače, okoliščinam ali neokoliščinam navkljub. A če pri Jugoslaviji nekateri tiste povojne dogodke delno opravičujejo s tem, da vsaka revolucija požre precej svojih otrok in da so se te reči dogajale po vsej Evropi, ne samo pri nas, se dušebrižniki v samostojni državi zdaj izgovarjajo, da … hm, je pač bilo treba to narediti, “saj niso hoteli …”, “saj niso imeli …”, “smo jim lepo rekli …”. Če mislite, da bistvene razlike ni, vseeno je: Jugoslavija je po letu 1945 šla, vsaj tam do 1987, načeloma navzgor, odcepili smo se od Vzhodnega bloka, naredili gibanje neuvrščenih, zgradili ali vsaj posodobili trgovino, šolstvo, industrijo, infrastrukturo in entertainment business. Rekli smo, da tujega nočemo, svojega pa ne damo. V postosamosvojitvenem obdobju pa smo, s tako dobrimi nastavki, kot smo jih imeli, šli navzdol: rekli smo, da tuje hočemo in svoje damo, državno lastnino smo razprodali, včasih tudi za “koricu hleba i čašu vode”, da so si nekateri lahko stlačili v žep velike denarje, šli smo v evropski vojni ceh, za mesije smo si izbrali populiste in hlapce novih evropskih direktiv, kjer “unite, unite Europe” iz pesmi Tota Cutugna ne pomeni nič več, ampak je ostal zgolj strah. Netenje sovraštva. Da imamo blaginjo, pravijo. In deset, dvajset, trideset vrst čokolade, med katerimi lahko izbiramo. Vsak dan pralne praške in blazino Contour, ki zares pomaga. Well, postavite me v vrsto za pralni prašek anytime. In da ne bo pomote: to ni nostalgija in te vrste niso trajale 45 let. Na Instagramu si lahko v več skupinah, ki popisujejo, kako se je živelo nekoč, lepo ogledate, da nam pravzaprav ni nič bistvenega manjkalo. Razen pameti. Te je vedno premalo. Bile pa so krize. Te so vedno. Pridejo in grejo. Kriza evropske zavesti pa … kako je že z njo? Komparativisti, na okup!
Ćrtice Tine Perić s prigodami Batićev lepo povzemajo razsežnosti osebnih tragedij iz časa izbrisov po osamosvojitvi, točneje: njihovih posledic. Posledice so tiste, ki zdaj prihajajo nad mlade generacije, takrat ravnokar rojene ali pa še to ne, in Tina je mlajša generacija. Tisto takrat na Balkanu ni bila njena vojna. Tudi moja denimo ne. A nismo imeli izbire, padli smo vanjo in … v njene posledice. Spremno besedo k pričujoči knjigi sta napisala Goran Vojnović, ki je tudi sam izdatno pisal o teh mentalitetah in dr. Milica Antić Gaber. Slednja ugotavlja, da se v 35 letih ni dosti spremenilo v odnosu do tistih, ki na koncu priimka nimajo pravega č(ć)-ja. Pove tudi, da je mislila, da bo knjiga bolj zabavno branje. No, saj je, napisana je duhovito in sproščeno, kar je najbrž tudi dober pristop k tovrstnim temam, da ne izpadeš zagrenjen in preveč morbiden. Zagrenjenosti sicer v knjigi ni, samo nekaj tistega naravnega strahu, ki je običajen. Do ćaleta je protagonistka tam na začetku sicer najbrž, smeje ugotavljamo, malce prestroga, v luči (post)epidemičnih izkušenj in politikantsko-cehovskih zdraharij ter deljenja na te in one je imel, spet ugotavljamo smeje, najbrž (in ne samo najbrž) prav, ko je pomislil “šta nam je onaj mudonja stavio unutra.” A ta epizoda ima v kontekstu knjige drug namen. Gaber tudi ugotavlja, da Tinine knjige Chat GPT ne bi mogel spisati. V njej je ogromno jezikovnih preklopov, žmotnih skokov skoz čas in popisovanja običajev mladih tu in zdaj: kako govorijo, razmišljajo in živijo, točno teh mladih, ki so padli v točno to prostorsko zanko. Ki imajo tak priimek, ki jih še vedno gledajo zviška, ki so zdaj, v času zapiranja meja moderne Evrope spet vsega krivi … Pa če živijo onkraj meja, v osrednji Sloveniji ali pa na vzhodu države. Tudi tisti jezik je dobro vključen v celoto, učinkuje ravno prav. “Šta će mi tvoj pasoš?” – “I tvoja majka je četnik.” – “o fak o fak o fak o fak …” – “zgin dol …” – “Vej pa nejso tok kisle …” Vej pa znaš kak je, živimo … Kot je nekoč pel Vlatko Stefanovski: nadvor e prolet, živisme.
Ena sama birokratska odredba je bila dovolj za skoraj 26.000 ljudi, sodišča in država pa … hja, opravičila so, kar jih je bilo, prišla prepozno, in pri nas se vedno znova vzpenjajo na oblast klike, ki se za to ne opravičujejo, pač pa bi zlasti rade nadaljevale. Upajmo, da se ne bo spet ponovilo, glede na porast podobnih sil po vsej Evropi. Ki je postala prav stereotipna mačeha. In večkrat tudi onkraj stereotipov. Povečajte BDP za oboroževanje, vpije. BDP za mir pa ostaja na tleh, nekje v kotu. Kaj naj torej stori Mia?
Ni bila naša vojna, ne. Samo dejanje osamosvojitve sicer ja, v dobri veri, njeno nadaljevanje in končna izpeljava pa tudi ne. Od 2004, dvajset let torej, nismo več suvereni, nismo osamosvojeni. Smo pod novim gospodarjem, ki ima svoj škorenj. Škornjev smo navajeni, da ne bo pomote. Povprečen državljan ga najbrž tudi potrebuje, saj ne bo razmišljal o vsaki niansi. Načeloma pa ga ne potrebujemo … če bi seveda bili takšni ljudje, kot bi morali biti. In knjiga Tine Perić ni tako obsežna, da bi je ne zmogel tudi povprečen državljan. “Problem s papirji” ta hip v družbi ni primaren, imamo sicer knjige, mentalitete pa se še vedno niso spremenile. Zato te knjige potrebujemo ravno zdaj, ko se naša inteligenca rapidno pretaka čez napačen rob. Navsezadnje je šlo za osebne reči, za usode. Ki se glasno oglašajo še dandanes.