Rosa das Rosas – Roža vseh rož – Duhovne pesmi visokega srednjega veka

Piše: Franc Križnar

Vokalno inštrumentalni ansambel NovaSchola Labacensis (NSL), ki ga je ustanovil, umetniško vodi in v njem tudi igra (slovenski) lutnjar in filozof Boris Šinigoj (1962), deluje na sceni od 2008 dalje. Na kranjskem koncertu (12. feb. 2025) ga je pospremila v renesančni dvorani Mestne hiše gostiteljica, direktorica Gorenjskega muzeja (v Kranju) mag. Marjana Žibert. Nato pa se je vsa osmerica članov ansambla podala na pot programskega loka Rosa das rosas – Roža vseh rož, poimenovanem po eni od istoimenskih pesmi avtorja Alfonsa X. z repertoarjem duhovnih pesmi visokega srednjega veka.

V evropski zgodovini je srednji vek trajal približno od 5. do poznega 15. stol., podobno kot postklasično obdobje svetovne zgodovine. Začelo se je s padcem Zahodnega rimskega cesarstva in prešlo v renesanso in dobo odkritij.

Tri pevske solistke, ki občasno vzamejo v roke tudi kakšno priročno tolkalo: Tadeja Pance, Urška Kastelic in Ana Novak (vse tri sopran in tamburin, ptičje trkalo, zvončki, oceanski boben) so pele vseskozi skupaj, v triglasju ob občasnem solističnem in tudi soli ter tutti inštrumentalnem ansamblu: Blažka Mraz (kljunaste flavte), Tomaž Šinigoj (srednjeveški altovski fidel), Miha Šinigoj (srednjeveški tenorski fidel), Vasja Štukelj (turške pavke in okvirni boben) in sam vodja B. Šinigoj. Ta si je izmenjaval arabsko in srednjeveško lutnjo. Kljub temu, da je imel prav omenjeni tehtno ali kar glavno vlogo na tem koncertu pa mu je preostala sedmerica še kako vestno sledila, saj so bile njihove posamične kot tudi skupne kreacije tehnično (intonančno in ritmično) še kako pretehtane in prepričljive, spontane in verodostojne.

Že sama dramaturgija koncerta je imela svoj pomen in namen. Vse tri pevke so ga namreč uvedle ob igranju inštrumentalne peterice prihajajoč od zunaj na samo sceno. Potem pa se je v njihovih skupnih interpretacijah zvrstilo 12 duhovnih pesmi visokega srednjega veka iz slovitih srednjeveških zbirk sakralnih napevov in polifonije Cantigas de Santa Maria in Libre Vermell de Montserrat z motetom iz Kodeksa Montpellier ter slovensko srednjeveško pesmijo Riba Faronika. V njej to morsko bitje grozi z vesoljnim potopom. Jezus pa jo preprosi naj tega ne stori zavoljo otrok in porodnih žena. V polno zasedeni kranjski dvoranici si je (hvaležno) občinstvo priploskalo še dodatek, delo Riu, riu chiu Marka Fleschka.

Dikcije vseh treh pevskih solistk, ki so si tu pa tam izmenjevale svoje vloge v pevskem tercetu (T. Pance/U. Kastelic/A. Novak), so bile zavidljive, vse tri umetnice še kako obvladujejo svoje interpretativno poslanstvo, ki je nekaj posebnega, »srednjeveško.« Prav tako diha z njimi celoten in inštrumentalni korpus, v vlogi številnih interludijev, intermezzov in postludijev pa so se še posebej izkazali prenekateri člani inštrumentalnega dela NSL: največkrat seveda njihov vodja in lutnjist (B. Šinigoj), potem pa še oba izvajalca na fidlih (altovski in tenorski, T. in M. Šinigoj) in na kljunasti flavti (B. Mraz). Tudi nenehne ritmične spremembe in trden ritem na tolkalih (V. Štukelj) je dal celotnemu koncertu samosvoj šarm.

Vokalno inštrumentalni ansambel je tako izzvenel v vsej svoji popolnosti in svojim številnim dosedanjim uspehom tako na domači kot na mednarodni sceni pa še v diskografiji dodal nov uspeh. Ta ga ob naši, slovenski redki tovrstni ponudbi žene še kar naprej, saj je tovrstnih možnosti in priložnosti še kaj? Njihovi tovrstni uspehi pa so vsakič še kako dojemljivi in sprejemljivi, saj se vseskozi in praviloma ozirajo po tuji glasbeni literaturi, vmes pa je njihova nenehna in stalna skrb tudi za Slovenico.