Dallas, 2024
Piše: Matej Krajnc
Ko sem leta 2012 kupil izvirno izdajo na CDju, sem dobil zraven tudi knjigo z besedili – sedem let po izidu prejšnjega studijskega albuma Bajage i Instrukturov Šou počinje u ponoć, na katerem ste med drugim slišali Bebi Dol (Bademi i so). Šušljalo se je, da se Bajagina muza vse redkeje oglaša in tudi sam Bajaga se ni posebej trudil, da bi to zanikal; vzel si je čas, ker mu ni bilo do tega, da bi izdajal albume zgolj zato, ker bi jih moral. Pričujoči album je že takrat v omejeni nakladi izšel tudi na vinilu, tokrat pa med nas prihaja v sveži vinilni različici. Tudi knjiga zbranih pesmi bo na voljo.
Avtor se na plošči sprehodi skozse; uvodna (naslovna) pesem je ena tozadevnih najzanimivejših Bajaginih refleksij – nikoli ni bil pretirano sentimentalen in patetičen in tudi omenjena pesem je zelo stvarna avtorefleksija z lepim kitarskim motivom, ki uvede in spremlja sporočilo. Podobna je Vreme, le da v bolj poprockovskem oblačilu, dočim je Stari put za Novi Sad bluesovski pastiš z besedilom, ki nam je dobro znan, vsem, ki smo živeli v klubih in na drugih prizoriščih: “S jednim momkom iz Banata menjao sam Gibsona za strata s koferom”. Strat je Bajagi sploh nadvse ljub (“Lično više volim strat, jer mi leži takav vrat”), sam je to večkrat priznal tako v živo kot v različnih intervjujih, čeravno zadnja leta pretežno igra Voxa in telekastra.
Mala uska haljina je v slogu džipsisvinga, tu je epska Još jednom (ki se na CDju ponovi), Bežiš od mene ljubavi pa je, označena kot bonus, poleg Ako treba da je kraj, največja “klasika” z albuma; pesem, ki je ostala v repertoarju. Osebno še vedno stavim na naslovno – prostodušni Bajaga mi nekako bolj leži od srcedrapateljnega Bajage, ki pa, kot rečeno, nikoli ne gre čez rob – njegove ljubezenske balade so po izreku zelo podobne tistim Đordevićevim: vemo, da sta oba empatika in čustvena tipa, a tega ne umerita v balaševićevski ali montenovski sentiment, niti v dedićevskega ne.
Z vinila se pesmi poslušajo zelo dobro, kritiki so ob izidu ploščo označili za neke vrste “povratniški” album, češ da Bižuterija in Zmaj od nočaja, pa tudi Šou, niso izpolnili pričakovanj. Take oznake so nehvaležne, kot tudi pričakovanja: umetniki pač ustvarjajo, poslušalci pa lahko to sprejmejo ali ne. Vsak opus ima vzpone in padce, Bajaga pa je na vsaki plošči zabeležil kakšno klasiko, kar se je še posebej potrdilo v letu 2024, ko je praznoval 40-letnico samostojne poti. In ni se branil kakih žestokih rokčin (220, 300 na sat) kot tudi ne Beatlov, Clashev ali Marleyja.
