Piše: Matej Krajnc

Croatia Records 2019

Sem se ravno oni dan spraševal, kako bi bili novi Bajagini komadi slišati na koncertni plošči. Bil je sicer v Sloveniji, a mi ni uspelo it, še dobro pa se spominjam plošče Neka svemir čuje nemir. V živo sem ga poslušal vsaj dvakrat. Ko vidim, da zdaj izdaja plošče pri Croatia Records, se razveselim tudi, da so temna balkanska devetdeseta mimo in da zgodovina nekako izravna vsaj del koncepta nekdanjega bratstva in enotnosti, četudi gre pri glasbenem poslu tudi za … posel, kajne, in za zaslužek, a hej – kdo še danes zasluži od prodaje plošč?! In nekoč, v starih časih, smo imeli sceno, ki je po pestrosti konkurirala saj vemo, komu. Komurkoli, če niste uganili. Zato sem izida tele dvojne koncertne plošče zelo vesel in, kot gre soditi po sodelovanju občinstva, ki (znova) zna vse pesmi na pamet (potomci/ke Bajagine generacije in morda že tretja linija), v Puli ni bilo politikov. Vsaj grinčevskih ne.

To rekši, se seveda spodobi razgledati po vsebini plošče. Škoda, da v programu ni več od kvarteta pesmi z nove plošče, a princip arenskih koncertov je že od pamtiveka igranje v spomin vgraviranih melodij. Okej, dodajmo: nove pesmi so poslušalci sprejeli, Bajaga pa dobro in učinkovito infiltriral v program. Ker je vedno bil sposoben avtor, ki ga muza ni puščala na cedilu, se nove pesmi slišijo kot “greatest hits”, torej je namen dosežen. Bajaga & Instruktori so vedno bili komercialno uspešen bend s hiti na lestvicah, prav tako pa so bili tudi “albumski” ljudje. Kupovali smo LPje in kasete, ker so na njih bili singli, ne singlov, ker bi na njih bili singli. Bajaga je vedno bil dober frontman. Zato je naloga benda pravzaprav, da pesmi odigra čimbolj učinkovito, vse ostalo pa prepusti frontmenu in občinstvu. In frontmen niti za hip ne da misliti, da bi bil karkoli drugega kot del benda – pevec, kitarist in avtor pač, ki prispeva svoj del k celoti. Ključen del, bi kdo rekel, ampak, a ni tudi Lokijev del ključen – Bajaga ga kar naprej poziva k akciji … Loki je tudi osrednji protagonist glavnega samoironičnega komada benda, kjer se pokaže ves smisel za humor, ki ga bend premore, in po petintridesetih letih, odkar Bajaga & Instruktori žagajo po sceni, ga je ostalo kar precej. Vesela pesma tako daje glas klaviaturam, medtem ko Žile Milenković v humornem “besedilu”, bolj nagovoru, pove zgolj to, da bo Aleksandar zdaj zaigral “veselu pesmu”. Živorad je tudi sicer “vodja protokola”, zato se lahko Bajaga docela posveti svoji vlogi in tudi izdatno solira.

Osrednja privlačnost Bajage in benda je seveda način, na katerega odigrajo svoje uspešnice. Ne manjka jih – od Sa druge strane jastuka do pesmi Godine prolaze, Dobro jutro, džezeri, Zažmuri, Plavi safir, Rimljani (ki uvedejo ploščo), Ruski voz in 442 do Beograda Bajaga skupaj z občinstvom tke plašč naše kolektivne zavesti in hkrati dokazuje, da so te pesmi še vedno relevantne. In še vedno pomembne. Ker ne razdvajajo, pač pa družijo. To je tudi osnovni smisel rokenrola. In če menite, da Bajaga ni roker, ampak pop pevec, je to spet čisto vseeno. Filozofija je povsod enaka: samo nam je ljubav potrebna. Ko bi le bilo tako enostavno dlje kot dve uri ali dve uri in pol!