Dominik Milotić je mladi zdravnik na poti v psihiatrijo, a tudi svež glas v sodobni slovenski literaturi. S svojim prvencem je posegel v prostor, kjer se prepletajo osebno, literarno in družbeno. V intervjuju spregovori o pisateljstvu kot notranji nuji, o pisanju kot vsakodnevni vadbi in o dvomu kot ustvarjalnem spremljevalcu. Njegove misli so umirjene, premišljene in iskrene – takšne, kakršno je tudi njegovo literarno delo.

Se lahko na kratko predstavite?

V grobih potezah: sem mladi zdravnik, namenjen proti psihiatriji, zdaj pa verjetno že lahko rečem, tudi pisatelj. Rad počnem marsikaj, odvisno od obdobja, počutja in položaja zvezd, ampak v splošnem ljubim literaturo in vse, kar je z njo bolj ali manj povezano, rad imam elektronsko glasbo in zelo počasna jutra, posedanje ob kavi in dolge sprehode, pa še kaj bi se našlo.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Zame se je začelo z nekim splošnim občutkom olajšanja, pa tudi užitka ob sami dejavnosti pisanja. Pa naj je šlo za dejansko leposlovje, kratke zgodbe, pesmi, ali pa zgolj vsakodnevne zapiske o počutju, mislih, sanjah. Velikokrat sem pisal nadaljevanja pogovorov, ki so ostali nezaključeni preko dneva, namišljene profile ljudi, ki sem jih srečeval v šoli ali na avtobusu. Seveda pa se sčasoma vse to poglobi, pisanje postane nek intimen spremljevalec, ki po eni strani pomaga osmisliti vsakodnevno dogajanje in iz njega izkristalizirati tisto, kar je vredno večje pozornosti, po drugi pa nudi tudi nek pobeg v prostor, ki ni obtežen z nenehnim samozavedanjem, samoopazovanjem in odzivanjem. Slednje je zame morda še posebej pomembno, ker je eden redkih načinov, da se zares izluščim iz sebe in vsaj za trenutek približam življenju kot takem, ne pa zgolj kot moji zasebni psihološki zgodbi.

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

Mislim, da ima leposlovje, oziroma umetnost na sploh, vedno najprej in predvsem intimen učinek na posameznika. Tudi najbolj angažirana literatura, ki močno zagrize v zelo konkretno družbeno problematiko in jo obravnava z etičnim nabojem in aktivistično željo po konkretnih spremembah, mora najprej preiti skozi osebno doživljanje bralca. In ta prvi korak je mesto, kjer se zgodi celotna čarovnija, ali pa se pač ne. Ostali učinki, v smislu ozaveščanja, opredeljevanja za rešitve in podobno, so seveda lahko prav tako pomembni, a so vendarle sekundaren pojav – za razliko od pisanja v novinarstvu ali politiki. Kljub temu pa sem prepričan, da ima tudi ta osebni učinek na posameznika lahko izjemen in širok vpliv na širšo družbo, pa čeprav je ta vpliv precej svojski in posebne vrste. Recimo preko sproščanja čustvene in miselne okorelosti s privzemanjem povsem tujih vidikov na zelo konkretne ali pa tudi povsem splošne in eksistencialne plati življenja. Neko zamaknjenje osebnega vsakodnevnega okvirja, ki smo ga že povsem nehali opažati, odprtje polja možnosti, kjer je prej bil zgolj gozd prepričanj. In to je zame najpomembnejši učinek literature, ki resnično osvobaja in lahko vodi v bolj razumevajočo, če že ne razumno družbo.

Dominik Milotić

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Jaz delam precej načrtno, poskušam vzdrževati disciplino pisanja. Gre skoraj za nekakšno kondicijo, šele ko jezik teče sam od sebe in se ne zapleta, se lahko poudarek prenese na vsebino in ideje. Večkrat sem opazil, da po daljšem obdobju, ko nisem pisal, postanem nekako okoren, več se moram posvečati sami izvedbi povedi. Seveda pa velikokrat enostavno ne gre, takrat pišem nekaj čisto nepovezanega, razne prebliske, kratke eseje, dnevniške zapiske. Na ta način poskušam premostiti zavoro, ne da bi to čakanje pomenilo, da sploh ne pišem.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

Pri meni se precej krešeta perfekcionizem in potreba, da obvladujem lastno besedilo, z močnim dvomom vase, ki kliče po drugem mnenju, nasvetih. Velikokrat se mi nekaj zdi izvedeno točno tako, kot sem si zamislil, potem pa naenkrat spoznam, da bi bilo veliko bolje kako drugače, kot bi se zavedel velike slepe pege v svojem preteklem dojemanju. Tako da z veseljem slišim vse predloge in kritike, a jih vedno zelo premlevam in jih poskušam organsko umestiti v svojo lastno vizijo.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

Tukaj izhajam povsem iz sebe kot bralca. Želim ustvariti neko notranjo logiko besedila, specifičen odtenek doživljanja, tisto nekaj, kar nas prevzame, ko pomislimo na dobro knjigo, ki smo jo prebrali pred veliko časa in se morda več ne spomnimo podrobnosti ali celo splošne ideje, ostane pa usedlina tistega, kar nam je dala s svojo perspektivo.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Pri tem romanu sem začel tako, da sem najprej v zvezek zbiral razne ideje, fragmente, slike, izseke pogovorov, citate. Poskušal sem najprej vzpostaviti neko atmosfero v sebi, ki bi sama od sebe ponujala prizorišča, like in ideje. Potem sem naredil grob shematski osnutek, ki sem ga seveda tekom samega pisanja večkrat prilagajal, ko me je zaneslo v nepričakovani smeri, ki mi je bila všeč. Prvi osnutek je nastajal precej dolgo, nisem enostavno izlil vsega na papir, kdaj sem pisal tudi nezvezno in prehiteval z vsebinami, ki sem se jim potem približeval. V drugem osnutku sem oskubil kakšno tretjino besedila in dodal morda novo desetino. Pri tretjem in končnem osnutku pa sem se posvečal predvsem samemu jeziku, kakšnim nerodnim odstavkom in podobnem.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Tole je moja prva izkušnja samostojne objave, ki zahteva bolj angažiran pristop. Moram reči, da mi je pogosto tudi precej neprijetno. Današnji literarni svet zahteva veliko samopromocije, boja za vidnost in pozornost, neke vrste branding. Jaz pa se lahko zelo hitro počutim vsiljivega in mi to vzbuja neke vrste distanco do celotnega področja. Ampak hkrati je zelo poseben občutek na ta način deliti en del svojega doživljanja, nekaj, v kar si vložil ogromno truda. Velikokrat, ko sem pisal, se mi je zazdelo, da živim v nekem svojem blodnjavem svetu, ki nima nikakršne zveze ali prisotnosti v zunanji, skupni resničnosti. Sedaj pa je ta roman postal takšen ali drugačen del sveta in v tem je zame tudi veliko zadovoljstva in olajšanja.