Recenzija: Komplet petih cedejk SIGIC z izključno slovensko orkestrsko glasbo 2015-2024
Piše: Franc Križnar
Klasika I. – III.
SIGIC (= Slovenski glasbenoinformacijski center) je v času 2015-2024 izdal komplet petih cedejk s slovensko orkestralno glasbo s skupnim (in delovnim) naslovom KLASIKA I.-III. V primeru 1. in 2. dela gre za albuma s po dvema ploščkoma, v zadnjem, III. delu pa za eno ploščo. Obseg le-teh je povsem upravičen, saj gre za orkestrsko glasbo, ki je po navadi v primerjavi z drugimi oblikami in zasedbami daljša. Tudi pojma Klasika ne smemo jemati za njen primarni pomen, ampak gre v teh primerih za »klasično« slovensko glasbo 20. in 21. stol. Da pa je vse tole obenem tudi promocija slovenskih izvajalcev, tudi nekaj pomeni.
Avtorji in uredniki pričenjajo tole antologijo (2015) z orkestrskim Andante (1901) Antona Lajovica (1878-1960) za veliki orkester in ki je svojo (prvo) izvedbo doživela »šele« 1939. leta. Na samem začetku to priča o neke vrste razkolu slovenske ustvarjalne in poustvarjalne glasbe z začetka stoletja moderna glasbe. Da o njenem razkoraku ali kar zaostanku s takratnim evropskim prostorom niti ne nadaljujem. »Oče« slovenske glasbene moderne, ali vsaj eden od njiju (skupaj z Marijem Kogojem) Slavko Osterc (1895-1941) je zastopan s 5-stavčno Suito za orkester (1929), zaradi svoje komunikativnosti zagotovo neke vrste »prvo ali novo poglavje v svoji simfonični tvornosti.« Marjana Kozino (1907-1966) predstavlja »samo« ena od štirih simfonični pesnitev Bela Krajina (1946) iz ciklusa štirih pod skupnim naslovom Simfonija (1946-49): kot predzadnji-3. stavek kot iskriv in sveži duh tega bistroumnega ustvarjalca. Še eno prelomnih del v slovenski orkestrski ali kar simfonični glasbeni ustvarjalnosti pa predstavlja 4-stavčna Sinfonietta (1951) enega najpomembnejših slovenskih glasbenih modernistov iz druge polovice 20. stol. Primoža Ramovša (1921-1999). Gre za eno najbolj »klasičnih« neoklasicističnih Ramovševih skladb. Tale prvi plošček, ali cedejko »skladb za orkester« sklepa 3-stavčna Sinfonia per archi/Simfonija za godala (1973) še eno tehtnih in prelomnih del v slovenski orkestrski glasbi skladatelja Uroša Kreka (1922-2008).
Drugo ploščo v tem albumu uvede Prva rapsodija za violino in orkester (1955) Marijana Lipovška (1910-1995), nadaljuje pa Lucijan Marija Škerjanc (1900-1973). Oba skupaj zagotovo v celotnih opusih predstavljata še en branik sodobne slovenske glasbe 20. stol. Škerjančeva 3-stavčna Suita v starem slogu za godalni kvartet in orkester (1934) pa predstavlja eno avtorjevih najuspešnejših kompozicij za godala. Iz opusa slovensko zakoreninjenega Matije Bravničarja (1897-1977) je izbrana in predstavljena simfonična pesnitev Kurent (1950), v nadaljevanju pa je še balet-simfonična slika v treh stavkih Dan za veliki orkester Demetrija Žebreta (1912-1970). Tole drugo ploščo pa zaokroža še eno najuspešnejših in popularnih del Zvonimirja Cigliča (1921-2006) simfonična koreografska pesnitev za veliki orkester Obrežje plesalk (1952).
Izvajalci tega, ok. dve uri in pol (151 min. in 27 sek.) trajajočega diptiha so oba osrednja državna simfonična orkestra: Orkester Slovenske filharmonije in Simfonični orkester RTV Slovenija, Godalni orkester RTV Ljubljana in Komorni orkester RTV Ljubljana, dirigenti pa: Uroš Lajovic, Samo Hubad, Marko Munih in Simon Krečič, od solistov pa se jim pridružujejo še: violinist Igor Ozim in Slovenski godalni kvartet.
Obsežna dvojezična (slovenska in angleška) spremna knjižica na kar 80 str. prinaša za Klasiko, 1. del (na dveh ploščah) obsežne glasbene eseje: Približevanje presežnemu ali antologiji slovenske orkestralne glasbe na pot (Aleš Nagode), Slovenska simfonična glasba (Gregor Pompe), Skladatelji, Dirigenti, Solisti in Orkestri (brez znanega avtorja oz. avtorice). Omenjenima dvema »glavnima motorjema« ekipe, ki je pripravila ta diskografski dvojec (izbor skladb za kompilacijo je opravila »strokovna komisija,« ko sta se jima pridružila še Borut Smrekar in Nenad Firšt. V uredništvu te izdaje so sodelovali še predstavniki SIGIC-a in ZKP RTV Slovenija ter strokovni sodelavci: Špela Lah, Mojca Menart, Klemen Mihačič, Viktor Škedelj Renčelj. Z besedili sta (največ) prispevala A. Nagode in G. Pompe pa še Špela Lah in Maia Juvanc. Lektorica (slovenskih) tekstov je bila Monika Jerič, prevod v angleški jezik je opravil Steven Loy, angleški lektor pa Philip Burt. Masteringe posnetkov je v Studiu 15 RA SLO opravil Miro Prljača, avtor oblikovanja izdaje je Eda Pavletič. V izjemni (promocijski) nakladi 2000 izvodov so plošče izšle v koprodukciji RA SLO, programa Ars in SIGIC-a. »Približevanje preseženemu …« se nadaljuje z naslednjim kompletom …
… do »Iskanja novih vzpodbud …« Drugi del skladb za orkester (2018) so prav tako na dveh ploščah praviloma botrovali isti, ki smo jih omenili na cedejkah že pri njenem prejšnjem, 1. delu. Pridružili pa so se jim še drugi. Tokratni izbor skladb je opravil G. Pompe sam. V uredništvu so bili spet isti predstavniki (SIGIC in ZKP RTV Slovenija), kot strokovna sodelavca pa sta omenjena M. Menart in V. Škedelj Renčelj. Avtorja besedil sta tokrat G. Pompe in M. Juvanc, prevajalca v enaki podobi knjižice (v slov. in angl. spet na 80 str.) v angl. jezik sta Anica Oblak in S. Loy, finalni (glasbeni) producent obeh plošč je Matjaž Prah, celoten komplet pa je tokrat izšel v nakladi 1350 kosov. Priložena in obsežna knjižica prinaša kar nekaj esejev: Slovenska simfonična glasba 20. stol. in modernizem (G. Pompe), Skladatelji, Dirigenti, solisti in orkestri.
Na teh dveh cedejkah je spet več kot za dve uri (nove) glasbe (137 min. in 19 sek.). Tudi tokrat igrajo že omenjeni in preverjeni izvajalci, ki smo jih že omenili. Od solistov se jim pridružujejo še pevska solistka/mezzosopranistka Marjana Lipovšek in z mandolino Vladimir Hrovat, od dirigentov pa še En Šao, Anton Nanut, Stanislav Macura, Lior Šambadal, Marko Letonja in Vinko Globokar.
Prvo od spet dveh plošč z naslovom Slovenska simfonična glasba 20. stol. in modernizem pričenja 3-stavčna Če se pleše, suita za orkester (ok. 1927) še drugega (slovenskega glasbenega) modernista Marija Kogoja (1892-1956). D. Žebre (s prejšnje plošče) je predstavljen še enkrat, tokrat s simfonično sliko Tek za veliki orkester (1935), ki pa z navidezno športno vsebino nima nič skupnega. Športni vzgibi pa so zagotovo botrovali naslovu? Tudi že omenjeni modernist S. Osterc je spet na sporedu: tokrat s simfonično pesnitvijo Mati (1940). Bard slovenske glasbe 20. in zdaj tudi že 21. stol. Lojze Lebič (1934) je zastopan s 4-stavčno kantato/«samospevi« za srednji glas in orkester Požgana trava na poezijo Daneta Zajca (1965/1986). In tu je še nepojemljiva 2-stavčna Simfonija ’68 (1968) P. Ramovša. Njeno 2-stavčnost zamejujeta oznaki v MM in hitrosti: počasi-hitro kot sklep 1. plošče 2. dela. Jakob Jež (1928-2022) je na začetku druge plošče 2. dela zastopan z inštrumentalno-godalno Strune, milo se glasite za mandolino in godalni orkester (18 godal; 1977). Sledi oz. nadaljuje se skrajni, ali tudi »totalni« modernizem s po(st)modernističnimi sintezami. Otvori jih Uroš Rojko (1954) z Dihom ranjenega časa (1988) in nadaljuje L. Lebič z morda svojo najuspešnejšo orkestrsko skladbo Queenslandmusic (1988-89), ki je nastala po naročilu Avstralskega glasbenega centra in SOKOJ-a; zato tudi tak, programski naslov sicer (čiste) orkestrske glasbe. Tole 2. ploščo drugega dela Klasike-skladb za orkester pa sklene zagotovo največji Slovenec v glasbenem svetu ali svetovljan doma, v Sloveniji, sloviti Vinko Globokar (1934) z Oranjem/Labour za veliki simfonični orkester (1992).
Za zadnjo ploščo iz te serije, Klasika III ali za izbor sodobnih orkestrskih in ansambelskih skladb pa velja, da so res vse po vrsti rezultat glasbe in njenega stanja na Slovenskem v zadnjem, 21. stoletju in v 3. tisočletju. Kajti dela, ki so jih podpisali M. Bonin, P. Strahovnik, N. Šenk, V. Žuraj, U. Pompe, L. Vrhunc in N. Hall velja, da vsa (po nastanku) in izvedbah nosijo letnice 2015-2022. Eden najmlajših skladateljev Matej Bonin (1986) je zastopan s serialno in svobodno distribucijo v simfonični skladbi Cancro (2015). Še druga generacijska »vrstnica« Petra Strahovnik (1986) pa je predstavljena z obarvano jogijsko šolo v Prani (2018) kot še en simfonični fragment današnjega časa in prostora. Orkestrsko Changing/Spreminjanje (2021) avantgardistke Nine Šenk (1982) opisuje »nenehno spreminjajočo se počasno linijo.« Vito Žuraj (1979) v ansambelski skladbi Tension (2018; po naročilu Klangforum Wien) prikaže polno hitrih pospeševanj, naraščanj tonskih višin, zgoščevanj pulza in tako tudi padanj, tudi z računalniškimi algoritmi. Skladba clusters of bloom za komorni orkester (2022) Urške Pompe (1969) je polna krhke zvočnosti in mehkega utripanja. Larisa Vrhunc (1967) je prispevala 5-delno Mizognijo (2019) kot scensko glasbo za lutkovno gledališče, od katere pa sta prestavljena le dva stavka: Češčenje in Stroj groze. 3-stavčno delo (I., II. in III.) z naslovom more full of flames and voices (2021) Novozelandca Nevilla Halla (1962), ki zadnja več kot tri desetletja živi in deluje v Sloveniji, je formalno strukturirano.
Skoraj uro in četrt trajajoča plošča (72 min. in 40 sek.) prinaša torej zadnje »vzdihljaje« sodobne slovenske in zdaj tudi že slovensko univerzalne orkestrske in ansambelske glasbe, saj je prav S. Osterc že v prvi polovici prejšnjega stoletja izjavil, da je 20. stol. stoletje komorne glasbe; odtlej pa torej nazaj k njenim koreninam. Med (številnimi in novimi ) izvajalci zdaj lahko razberemo dirigente: George Pehlivanian, Rossen Milanov, Marco Angius, Edo Mičić in S. Loy. Med izvajalci pa še: že znana (simfonična) orkestra RTV SLO in SF, Ansambel Foruma nove glasbe, Neofonia in neverBand, Zinajda Kodrič/flavta, Valentina Štrucelj/klarinet, Jan Gričar/saksofoni, Nejc Grm/harmonika, Simon Klavžar/tolkala, Doris Šegula/violina, Katarina Leskovar/violončelo, Pihalni kvintet Slowind, Aleš Klančar/trobenta, Meta Fajdiga/klavir, Matevž Bajde/tolkala, Franci Krevh/tolkala, Ana Dolžan/1. violina, Matjaž Porovne/2. violina, Yasumichi Iwaki/viola, Izak Hudnik/violončelo, Miha Firšt/kontrabas in Trio Tempestoso (Sanja Mlinarič/harmonika, Andraž Golob/klarinet in Urban Megušar/violončelo). Posnetki so bili lokacijsko narejeni v ljubljanskih Cankarjevem domu, Slovenski filharmoniji in Kogojevi dvorani DSS ter koprski Glasbeni šoli. Tokratni tonski mojstri so bili: Aleks Pirkmajer Penko, Matevž Bajde, Maksim Vergan, Grega Samar in Mitja Krže. Glasbeni producenti pa: Žiga Stanič, M. Prah, M. Bajde, Ksenija Kos, Boris Rener in Brina Nataša Zupančič. Tudi producenti in koproducenti tega diskografskega izdelka in izdajatelji so enaki kot doslej: radijska (RTV SLO) in SIGIC-ova ekipa. Zadnja cedejka je obenem opremljena še s QR kodo, ki omogoča dodatne informacije.
Izbor predstavljenih in objavljenih skladb je opravil G. Pompe. Uredništvo je bilo sestavljeno iz ekip SIGIC-a in ZKP RTV SLO. Tokratni strokovni sodelavki sta bili Mojca Menart (ZKP RTV SLO) in Tanja Benedik (SIGIC), producentka pa Jasmina Habjanič Mušič. (Vsa) Besedila so spet delo G. Pompeta. Lahko bi rekli, da je celoten »hat trick« na vseh treh zaključenih enotah in na petih ploščah njegov (kvaliteten muzikološki) opus. Slovenska lektorica je bila spet M. Jerič, prevod v angleški jezik je opravil N. Hall. Oblikovanje je delo Eda in Boštjana Pavletiča, glasbeni producent (celotne) izdaje je B. Rener, mastering pa je spet opravil v Studiu 15 RA SLO M. Prljača. Ploščo sta sofinancirala Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana.