Se lahko na kratko predstavite?

Ljubim življenje, iskrene ljudi, naravo in gibanje. Hvaležna za vsak nov dan in za tisočere malenkosti vmes se na tem Planetu že dobrih petdeset let borim za svoj košček obstanka. Po poklicu sem profesorica slovenskega in nemškega jezika, ukvarjam pa se sicer tudi s prevajanjem, lektoriranjem in z vsem, kar me navdihne. Večino svojega časa namenim delu in mojim štirim najstnikom.
Ponosna sem na svoje otroke in na to, da z neusahljivo vedrino, entuziazmom, veliko radovednostjo in optimizmom opravljam svoje delo.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?
Da, verjamem v umetnost, ker je vsaka oblika umetnosti nadgradnja človekovega obstoja, ker je nadstandard, ki nas oblikuje, nam dovoljuje misliti širše in razvijati svojo kreativnost, poleg tega pa nam omogoča, da lahko opazujemo drug drugega, se čudimo in učimo. Umetnost je posameznikova dekoracija.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Pisanje je na osebni ravni neke vrste čiščenje, včasih tudi samozdravljenje, spoznavanje samega sebe, svoje identitete, ki je zelo spremenljiva, hkrati pa gre tudi za pomemben osebni razvoj in osebno rast. gre za preizkušanje nekih lastnih sposobnosti v smislu biti sposoben se postaviti v neko popolnoma nasprotno vlogo. skozi delo se urimo, se učimo sprejemati kritiko in brati kritično, učimo se ceniti kvaliteto in spoznavamo širino zapisane leposlovne besede.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

Poglavitni smisel kulture je kultiviranje širših množic, kar pomeni, da umetnik na kulturen način sporoči vsakršno obliko nekega notranjega razmišljanja, tudi nestrinjanja. Kultura je opozarjanja na družbene nepravilnosti in nesoglasja, je klic po spremembah in napredku itpd.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Smisel umetnosti je razvijanje kreativnosti in poudarjanje lepote.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Rekla bi, da nanje gledamo sicer kot na običajneže, ki pa so sicer silno posebni in dobri, tako v besedišču, kot v tehnikah pisanja.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Žal velika večina prebivalstva ne bere veliko. Njihovo mnenje o avtorjih pa je zelo površinsko in posploševalno, nepreverjeno in krivično. Bralci, poslušalci, gledalci, preberejo, vidijo, slišijo en sam slab primer, bodo značilnost tega hitro posplošili na vse “te sorte”.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

V osnovi je potrebno slediti sebi in svojemu notranjemu glasu, ob tem pa seveda temu, da besedila niso žaljiva, da iz besedil ni mogoče nikogar identificirati in s tem užaliti, da besedila niso žaljiva, in da ne obsojajo.

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

V leposlovnem delu se odraža tudi družbena soodgovornost avtorja, saj je pri pisanju potrebno paziti na sporočilnost besedil, pa tudi na to, kako kažemo osebni svetovno-nazorski odnos.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Načeloma sem človek navdiha in za literarno ustvarjanje ga nujno potrebujemo. bila sem prepričana, da za to obliko ustvarjanja ali dela brez navdiha ne morem, a sem se naučila tudi drugače. V trenutku, ko sem se odločila, da želim napredovati in izboljšati svoj način dela, sem ugotovila, da se je včasih potrebno preprosto spraviti k delu, se – tako kot pri kakšni drugi reči – preprosto prisiliti in potem pride tudi navdih kar samo po sebi.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

Sem zelo odprta za predloge urednikov, in recenzentov, ker se lahko tako lahko naučim postajati boljša.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

Tu se mi zdi, da sem sama sebi uganka; včasih me preveva silna želja po tem, da bi dala pesmi v javnost, kot da bi želela izpustiti neki notranji krik, po drugi strani pa me preveva strah, nesamozavest in zadržanost.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

S pisanjem se sicer ukvarjam ljubiteljsko, ker pa ne želim pisati kar nekaj in biti z napisanim v trenutku zadovoljna, pač pa se urim s piljenjem svojih tekstov, je to čisto razumljivo zelo disciplinirano in resno delo. Kar pa mi ugaja, ker v nekem trenutku, ko ne gre samo za nekritično hvaljenje ljudi, ki so nam blizu in nas imajo radi, pač pa strokovnjakov, je tudi to pomemben občutek uspeha.

Kdaj je knjiga zaključena?

Hm, dobro vprašanje. Po moje knjiga nikoli ni zaključena, ker z vsakim novim bralcem dobiva novo razsežnost, novo interpretacijo, novo zgodbo.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Moji teksti lahko nastajajo povsod. odvisno od inspiracije in možnosti. Pogosto so to nenadni prebliski, ki zahtevajo zapis, ker se sicer razblinijo v pozabo. Zato imam pri sebi zmeraj beležko in pisalo, če sem brez, zapisujem v telefon, včasih naredim tonski posnetek, če ne morem pisati. Ko enkrat začneš, padeš v to tako, da je vsaka – morda komu popolnoma neznatna – stvar lahko izjemen material za pisanje, kot je na primer kakšnemu lesarskemu mojstru kakšen kos lesa lahko že skulptura, pohištvo ali dekorativni element za balkone.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

Načeloma ni nujno, da vsaka ideja obrodi dobre sadove, se mi zdi pa nujno, da je potrebna za vsakovrsten izdelek.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?

Poskušam se približevati čim bolj kreativnemu sodobnemu verzu, vendar se rada preizkušam tudi v rimi. Znati in obvladati stalne pesniške oblike in se v njih imenitno izražati se mi vendarle zdi pomembna in hvalevredna vrlina.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?

V leposlovju je avtor lahko svobodnjak, pri neumetnostnih besedilih pa je kreativnosti in svobode manj oziroma je absolutno podrejena dejstvom, dokazljivim podatkom, resničnosti in ne more se ukvarjati s čimerkoli, v kar bi lahko naslovnik podvomil ali interpretiral po svoje.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?

Po nobeni od teh medalj ne hlepim ravno. Če pa že, bi bila raje slavna.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?

Absolutno umetniški izdelek.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Oddati tekst zame pomeni, da ga dam v oceno in konstruktivno komentiranje ter presojo strokovnjaku, izdati ga, pomeni, da je strokovnjak (ali več njih) besedilo ocenil kot kakovostno in dal zeleno luč, da je vredno izdaje. Izdaja je najvišja stopnja kakovosti in tudi odgovornosti. Do izdaje lahko pride takrat, ko besedilo bralca ne more razočarati. Seveda smo bralci sicer različni, vendar moder bralec bo vedel, kdaj za svoje slabo mnenje o delu odgovornost prevzema sam, ker mu je pač pri srcu druga vrsta literature, in kdaj gre za slab izdelek. Promocija pa je ena od zadnjih akcij in je povezana s tem, da si z njo pomagamo pri prodaji, s katero avtorji običajno skromno upajo, da si bodo pokrili vsaj stroške izdaje.

Opišite bralca.

Bralec je lahko sproščen potepuh po raznolikih svetovih in karakterjih. Na teh potovanjih lahko neskončno sproščeno uživa, se predaja valovom, ki ga nosijo, lahko buri svojo domišljijo, lahko pa je tudi kritizerski in nergav, vsekakor pa lahko vsak v branju zelo uživa, če si to dopusti. Bralec je popotnik po neštetih izkušnjah, brez da bi zanje drago plačal ali trpel.