Recenzija: Schubertov ciklus 20 samospevov Lepa mlinarica, op. 25 (1823)
Pevski solist-baritonist Lucas Somoza Osterc in kitarist Žarko Ignjatović
CD, Somoza, Osterc-Ignjatović (naslovnica)
Piše: Franc Križnar
Umetnika: pevski solist-baritonist Lucas Somoza Osterc (1984 in kitarist Žarko Ignjatović (1961) sta ploščo z enovito, zaključeno in ciklično zbirko 20 samospevov slovitega nemškega romantika Franza (Petra) Schuberta (1797-1828) posnela l. 2021 v veliki alias dvorani Marjana Kozine v ljubljanski SF. Glasbena producentka in editing plošče je opravila Janja Velkavrh. Tonski mojster je bil Matjaž Mastnak, tonski asistenti pa Gašper Vodlan, Jože Lap in Cole Moretti. Digitalno obdelavo zvoka in mastering je opravil Miro Prljača, tekst pa je napisal kar eden od umetnikov (Ž. Ignjatović). Lektoriranje je opravila Bojana Poljšak, prevod v angleščino pa Aljoša Vrščaj. Oblikovanje ovitka, knjižice in plošče je delo studiobotas, (objavljene) fotografije pa je prispeval Klemen Brumec. Delo je izšlo pri ZKP RTV SLO (april, 2025), kot vodja založniške dejavnosti je navedena Mojca Menart, izdano pa je bilo v sodelovanju z Radiem Slovenija – programom ARS, z (odgovorno) urednico Ingrid Kovač Brus. Kolofon plošče navaja, da je za poslušanje (tega) albuma dostop do besedil na https://zkp.rtvslo.si/sl/Albumi/lepa_mlinarica. Ne le v njeni fizični podobi klasičnega ploščka, pač pa tudi v sodobni virtualni obliki in podobi s pretočno QR kodo RP849SMG6B je plošča dosegljiva tudi na najbolj sodobnih elektronskih nosilcih.
L. Somoza, Osterc & Ž. Ignjatović
Tekstualni del priložene knjižice na dokaj nekonvencionalen način prikaže, zakaj Schubert in zakaj Lepa mlinarica? Gre za enega od treh (zaključenih) samospevnih ciklusov (poleg tega še Zimsko popotovanje in Labodji spev) in v katerih – ter še preostalih več kot 600 posamičnih tovrstnih del – gre za dovršene in tragične »opere.« Samospev kot maksimalna glasbena umetniška simbioza literature in glasbe pa je pri vsem tem samo še vokalno inštrumentalna miniatura.
Tej sta oba naša umetnika uspela na besedila Wilhelma Müllerja in v priredbi ameriškega kitarista in skladatelja Davida Leisnerja (2018) dodati svoje, povsem samosvoje interpretacijske poudarke. Petje v izvirni nemščini daje seveda neke vrste prednost ali kar prvenstvo (solističnega pevskega) glasu. Pa tudi kitara, ki se oglaša tako na začetkih kot preludiji, medigrah-intermezzih in postludijih-zaključkih in vseskozi kot trden spremljevalni inštrument, ostaja vseskozi v ospredju. Njeno sicer primarno (klavirsko) subtilnost zdaj zamenja kitara in o kateri je že skladatelj F. Schubert vseskozi mislil in razmišljal. Tukaj in zdaj se v spregi obeh naših umetnikov izkaže za še eno možnost Schubertiade in kamor dobršen del skladateljevih del tudi sodi.
Oba umetnika sta imela za omenjeni posnetek na razpolago izjemno in prvovrstno (veliko) dvorano SF. Ta je kot nalašč namenjena podobnim solističnim in komornim zasedbam. Ob zvoku, ki ga slišimo s teh posnetkov pa so seveda svoje in minimalno dodali še naši odlični radijski mojstri. Ton je več kot adekvaten, nemška dikcija našega pevska asa (sicer rojenega Argentinca) pa postaja v soigri s še enim tovrstnim glasbenim asom – Ž. Ignjatovićem – standard tudi za vse bodoče (glasbene) rodove. Že iz Schubertove duše pritekajo melodije s tolikšno močjo, da nikoli ne usahnejo. Poleg melodij pa so vseskozi prisotne še harmonije, ki segajo od nežne preprostosti do skrajne simfonične moči. Pri tem pa so v Schubertovem samospevnem opusu prisotni tako bogati dramatični učinki in nikoli doseženi s tako skromnimi sredstvi kot prav v samospevih.
F. Schubert, 1819
V dobrih 70 min. trajajočem ciklusu poslušamo naslednje naslove (1-20): Popotovanje, Kam?, Stoj!, Zahvala ob potoku, Počitek, Radovednež, Nestrpnost, Jutranji pozdrav, Mlinarjeve rože, Potok solza, Moja!, Premor, Z zelenim trakom lutnje, Lovec, Ljubosumje in ponos, Ljuba barva, Neljuba barva, Posušene rože, Mlinar in potok in Uspavanka potoka.
Umetnika v tem opusu, doslej dodobra izbrušena na prenekaterem drugem projektu, zdaj združita svoje tokratne priložnosti in z njimi dosežeta maksimalne rezultate. Petje in kitara sta osupla, prepričljiva in več kot vredna vsega tovrstnega zaupanja. Njuno več kot preverjeno sodelovanje pa je zadnji uspeh, ki vsekakor še zavezuje?