Ljudska z’Godba na cedejki
Piše: Franc Križnar
Naslovnica knjižice cedejke
Ptujčan, glasbenik: fagotist, pedagog, dirigent in zborovodja Dejan Rihtarič (1985) je dobil nazadnje svoj življenjski in umetniški prostor na Gorenjskem, med Radovljico in Jesenicami, nazadnje pa še v Ljubljani. Na Jesenicah namreč od 2014 vodi (Kulturno društvo) Pihalni orkester Jesenice-Kranjska Gora(ust. 1874 →).Inštrumentalni ansambel z več kot 150-letno tradicijo je že leta 2016 zasnoval, ga leta 2024 realiziral in nazadnje letos (2025) izdal knjižico-cedejko Ljudska z’Godba. V ta idejni koncertni in diskografski projekt je povabil še dva svoja generacijska kolega-skladatelja Aleksandra Čonča (1989) in Anžeta Rozmana (1989). Na koncertih in na pričujočem posnetku (2016-2025) so se jim pridružili še solisti: dunajska operna prvakinja, sicer pa Jeseničanka mezzosopranistka Monika Bohinec, tenorist Klemen Torkar, Jože Andrejaš na ustni harmoniki in Mešani pevski zbor Odmev iz Kamnika (zborovodkinja Anica Smrtnik, roj. Stele).
K. Torkar, M. Bohinec in PO Jesenice-Kranjska Gora
To edinstveno ploščo v našem svetu (slovenskega) godbeništva krasi kar nekaj posebnosti ali celo odmikov od tovrstne standardne diskografije, poslanstva. Najprej je osnova v knjižici, ki v kvadratnem formatu (2,15 x 2,15 cm) s trdimi platnicami in po predstavitvi nekaterih likovnih dodatkov na koncu vsebuje vloženo ploščo. Idejni vodja projekta (D. Rihtarič) je mnenja, da ljudska glasba ni le stvar preteklosti, ampak jo je možno tudi revitalizirati in predstaviti poslušalcem na sodoben in zanimiv način. Oba avtorja-skladatelja (Čonč & Rozman) pa sta po njegovi ideji (slovenske) ljudske pesmi in plese stkala v sodobno slovensko glasbeno zgodbo. Te so vsi navedeni akterji združili v ciklus sedmih skladba, venčkov: Potem po Sloveniji, Prišla bo pomlad, Bratci veseli vsi, K soldatom pojdejo, Z demfr’co na pot, Lectovo srce in Spet bo veselo pod lipco zeleno. Že sami ljhudski in programski naslovi, še bolj pa njihove izvedbe ter posnetki prepričajo, da gre za »projekt, ki predstavlja Slovenijo in našo kulturno dediščino.« Med njimi in v spletu vseh sedmih naslovov pa slišimo različne kombinacije vseh navedenih izvajalcev. Pri tem je seveda vodilna vloga pihalnega orkestra, godbe, godbe na pihala. Ta se v odličnem sorazmerju med (solističnimi) vokali in zborom ter orkestrom izkaže kot subtilno komorno in ne običajno (koračniško) godbeno izvajalsko telo. Njihov skupni nastop ni prav nič voluminozen, pompozen, pač pa vse drugo. Po eni strani vodilno izvedbeno telo, spet po drugi tenkočuten spremljevalec. Lahko bi rekli, da gre za smiselne kombinacije, ki seveda na prvo mesto postavijo (slovensko) ljudsko pesem in ples. Oba skladatelja pa sta vsak zase in vsak na svoj način prikazala svoj intimni odnos do slovenske ljudske pesmi in plesa. Marsikateri odtenek le-teh sta vpletla tudi v spremljevalne ali solistične motive spremljevalnega pihalnega orkestra.
Spet bo veselo pod lip’co zeleno, zadnja ilustracija knjižice
Poleg že navedenih akterjev te posebne diskografije s področja (slovenskega) godbeništva igra PO Jesenice-Kranjska Gora z vsega 50.-imi (lastnimi) člani in le sedmimi gosti. Z vsem spoštovanim trudom pa sta se dirigentu D. Rihtariču pridružila še aktualni predsednik KD Anton Justin in častni član mag. Peter Bohinc (mdr. tudi sedanji jeseniški župan). Snemanje, mix., montažo, mastering in (post)produkcijo je opravil Danilo Ženko, lektorica objavljenih besedil je bila Štefanija Muhar, oblikovanje in ilustracije (v knjižici na vsega 32 str.) je opravila Nuša Jurjevič, posnetki omenjene plošče pa so nastali v dvorani Vitranc v Kranjski Gori (okt. 2021).
Dirigent in idejni vodja projekta, Dejan Rihtarič
Na podlagi vseh omenjenih dejstev je dirigent in umetniški vodja D. Rihtarič s številnimi sodelavci več kot uspel. Tako z zasnovo kot z njeno realizacijo je v okviru (slovenskega) godbeništva daleč odskočil od tovrstne popularizacije in tradicije v okviru množice in kvalitete pihalnega orkestra. Navkljub tovrstnim visokim slovenskim standardom pa je omenjeni diskografski dosežek nekaj več kot običajen izid še ene tovrstne plošče. Zunaj vseh okvirov je znal povezati tako svoje umetniške (dirigentske) sposobnosti s skladateljskimi ambicijami nekaterih vodilnih tovrstnih avtorjev in povezati izjemne dosežke vrhunske domače, slovenske, jeseniške-gorenjske provenience s svojo primarno štajersko-spodnjepodravsko klientelo. Vse to mu je več kot uspelo in to v različnih prisotnih elementih. Omenjeni plošček tudi zato predstavlja v našem nacionalnem ter morda tudi mednarodnem okviru nekaj več.