Petra Bauman, Dan v zalivu, Ljubljana: Hiša poezije, Sončnica, vsa nora od svetlobe

Piše: Tonja Jelen

Tretja pesniška zbirka pesnice, pravljičarke, moderatorke in novinarke Petre Bauman (roj. 1979) Dan v zalivu, je vpogled v nežen in trpek svet subjektinje. Že sam uvodni nagovor nas seznani z uvidom v skrivnost. Ta se nato počasi razkriva skozi pripovedne pesmi, ki razkrivajo življenja najrazličnejših podob.

Petra Bauman nas ujame v času, ki je zajet v košček pokrajine. Ta je nežna, ki z najrazličnejšimi odtenki občutij postane celota, ki ji subjektinja ne more uiti. A kljub prvotnim občutkom ne nazadnje tudi noče – to je svet, ki ga zmore in želi nositi. Drobni motivi zapuščenosti, npr. v pesmi Zlitje, dajejo možnost novega nanosa in novega obstoja. In tako je tudi z osnovo samega izraza – pesmi ponujajo vnovični preizkus in novorojeno pot ter misel. Tako je tudi s temo ljubezni, ki ni samo sestavljanje, ampak tudi vse drugo, kot pravi v pesmi Soba: »Praznujeva vse, kar ni praznik.« Kot da je treba obvarovati vse, kar ni blišč in ne deluje dobro. Sama zbirka zato deluje zelo samosvoje, svojemu notranjemu glasu in svetu, ki je od vsega kar nekako pozabljen.

Obenem je v zbirki uspelo združevanje pravljičnosti s samo liričnostjo; zdi se, da se motivika narave in samih bajk staplja v eno, kar dela poezijo magično. S spretnim jezikom pa pesnica še bolj suvereno posega v pesniški izraz. Pri tem pa je poezija glede na sam ritem podobna kratkim pripovedim. Pesmi se v različnih dolžinah prepuščajo svobodnemu verzu, sploh uspele pa so daljše pesmi, saj pesnica uspe izpeljati in razviti celotno misel in podobo.

Posebno mesto ima tudi tema o pradavnosti in posebni moči ženske. Pri tem ne gre za klasični izraz feminizma, saj P. Bauman gradi preko davne moči žensk, ki je vedno bila dana in nekako logična. Prav ta naravnanost je z obravnavano poezijo nekaj redkega in posebnega. Gre za dojemanje položaja ženske, ki ni bil prezrt, saj je ženska, ne glede na okoliščine, vedno močna, vztrajna in pogumna. Njen izraz mora samo priti na plano – tak glas je v poeziji več kot nujen. Gre za vračko, ki sprevrača različne –izme in svet sestavlja nazaj. Še posebej v tem primeru bi poudarila pesem Volkulja, pri čemer je ženska kot zavetnica, pri čemer ne gre za fizično materinstvo. Tudi to je ena izmed pomembnih sporočil – ženska je vedno varovalka ognjišča, četudi v sebi nosi trpkost in bolečino. Je kot zavetnica vseh tistih, ki so se izgubili v življenju, in morajo priti kot ljudje v vse pleme nazaj. Ta močna sporočila pesmi iz pesniške zbirke so odprte in dopuščene vsem tistim, ki so stopili na obrobje prav zaradi omejitev in družbene hierarhije. Med drugim avtorica pesem posvetu pomembnemu, a zgodaj umrlemu pesniku in kulturnemu delavcu Tomažu Brenku.

Dan v zalivu ni pesniška zbirka, ki bi jo lahko brali z enim samim glasom, saj je glas za marsikoga, ki je potisnjen na obrobje in ne zmore nazaj. To je tudi poezija, ki raztaplja pomen posameznice in jo širi v skupnost. Čeprav ta poezija govori o majhnosti mesta, majhnosti src, malih ljudeh, je velika prav zaradi tega. Ker se Whitmansko prikloni ljudem in jih tudi objame in sprejme. Z globokim zavedanjem, kako nujno je biti dober in plemenit.