Aleš Jelenko, slovenski pesnik, pisatelj, dramatik in urednik, po izobrazbi magister managementa, avtor več pesniških in strokovnih knjig, prejemnik številnih nagrad in priznanj ter zmagovalec mednarodnega natečaja Rittrati di poesia (Portreti poezije), je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor, Zavodu za umetniško produkcijo in založništvo, v Zbirki Frontier, Poezija objavil pesniško zbirko z naslovom Socialna omrežja (2025). Oblikovanje in prelom je opravil Jakec Hrženjak, grafično zasnovo ovitka Romeo Štrakl, spremno besedo je napisala Tonja Jelen.

Aleš Jelenko s svojimi pesmimi prinaša v slovensko poezijo sveže in izrazno inovativno pesniško sporočilo. V novi pesniški zbirki namenja poglavitno pozornost svetu sodobne tehnologije in posameznikovemu položaju vnjem. Prevladujoče občutje je pesimistično, v temačnost pa vdirajo tudi prebliski nonsensa in ironije. Pesnik razgalja situacijo, v kateri se je znašel človek današnjega časa in relativizira njegove različne možnosti, tako da ni več čisto gotovo, ali je moderna tehnologija podaljšek njegovega telesa in zavesti ali pa je nasprotno in je postal sam dopolnilo nečesa zunaj sebe, kar mu čedalje bolj jemlje pristnost in dostojanstvo.

V ciklih Čipi in mikrokozmos, Bližina in njena odsotnost ter Digitalizacija in robotizacija pesnik vstopa v svet razčlovečenja, odtujenosti in brezizhodnosti. Presune ga občutek izničenja, pametne naprave se ga polaščajo, toda to ni samo njegova stiska, temveč se tako dogaja tudi drugim ljudem. Angleške besede in angleško-slovenske skovanke in spačenke mu grozijo in mu jemljejo človeško ceno. Potem se iznenada zave, da je sam tisti, ki jih izreka. Prepušča se pametnim napravam in dopušča, da mu jemljejo samostojnost in ga vodijo tudi tja, kamor se ne bi hotel napotiti. Virtualne dejavnosti mu čedalje bolj jemljejo izvirnost in hotenje, kako bi zmogel vse postoriti sam in v zaželeni aktivnosti učinkovati kot dejavnik, pa naj gre za čutnost ali izmišljevanje česa novega in drugačnega. Ugotavlja, da virtualno življenje povzroča nevarno večdimenzionalno bivanje, medtem ko je realno življenje krhko kot porcelan.

Subjekt se iznenada zave, da v neprestanem klikanju in pritiskanju na tipkovnico ali ekran izgublja svojo svobodo in individualnost. Odvisen je od odzivov neznancev, čaka na njihove všečke in ni več on sam. Poistoveti se z drugimi in se odmika od lastnega jaza. Zazdi se mu, da je postal nekakšna elektronska verzija samega sebe, izvedba brez spomina in občutkov. V novi podobi se mu lahko primeri, da zunanje resničnosti ne bo več, pri tem pa ne ve, ali je to sploh še pomembno. Ne more pa si kaj, da ne bi bral spletnih komentarjev in tako se mu dogaja, da se vedno znova znajde v človeški grdobiji, umazaniji in podlosti ter se zapleta vanje. »z vstopom / v brezobličnost / tudi moj glas / izgubi osebnost / da se lahko razblini / in povsem iztelesi« (str. 18) Iznenada postane glas mnogih v enem, z množičnostjo izgublja svoje posebnosti in hoče vedeti, kdo pravzaprav govori zanj.

Prepričan je, da računalnik nima negativnega predznaka, negativne so samo njegove zmožnosti in možnosti, ki ustvarjajo vse tisto, kar ne obstaja. Njegova moč pa vendarle ni tako vse zajemajoča, da bi lahko premagal naravo in pojave v njej. Koliko se narave polašča plastika, s katero jo človek onesnažuje, pa je že drugo vprašanje.

Poet posnema spletno sporazumevanje mladih, najprej iskrivo in igrivo, nazadnje žaljivo, grobo in zaradi ljubezenskih zavrnitev izrojeno v sovraštvo. Spet je angleščina tista, ki se polašča slovenskega jezika, mu jemlje veljavo in ga potiska na rob. Učenje obeh jezikov je v slovenski šoli obvezno že od prvega razreda devetletke in tako tuji jezik dobiva čedalje večjo moč nad maternim. Pa saj tudi mnogo odraslih na vprašanje, kaj trenutno berejo (če sploh berejo), odgovori z žarom v očeh, da imajo pred seboj knjigo v angleškem jeziku.

Vse to dogajanje je neke vrste karneval, kako neki tudi ne, saj je pesnik prepričan, da človek nikoli ni znal videti stvari iz njihove notranjosti, temveč le odzunaj navznoter, tako da sta se jaz in ti znašla na istem mestu. Marsikdo občuti svoje bivanje kot nekaj, kar je postavljeno pred kamero in ves čas izročeno pogledu nekoga drugega. Slej ko prej si pesnik zastavi vprašanje, kdo je pravzaprav – človeški nečlovek ali nečloveški človek. Potem se v njegove misli prikrade spoznanje: »a tudi življenje / v e-obliki / je prekratko / da bi trajalo / večno« (str. 27) Morda je res, kot predvideva, da ure po proustovsko izgubljenega časa ostanejo skrite v notranjosti pametnega telefona.

Avtor filozofsko obarvano pomisli, da je ta svet pravzaprav svet velikih norcev, toda takoj doda, da mu sam ne pripada, ampak najbolj živi v odsotnosti sveta, medtem ko v njegovi navzočnosti životari, zato je lastna vloga v njem protislovna s smislom obstoja, doživlja pa se zgolj kot metafora samega sebe. Najti ga je le tam, kjer ga ni, tudi neresnično je tisto, kar obstaja, toda sam obstoj nikoli ne pomeni svoje lastne definicije.

Če je že videti, da v poeziji Aleša Jelenka prevladuje črnogledost, pa je vendarle mogoče odkrivati tudi prebliske, ki govorijo o smiselnosti vztrajanja v kaotičnem in digitaliziranem svetu, saj pravi, da sam obstaja prav tam, kjer se stikata splet in poezija. O času podvomi: »včasih se vprašam / ali sploh obstaja / takrat / se nehote zalotim / v zanikanju / lastnega obstoja / zato se takoj / neham spraševati / in živim dalje« (str. 50) Vesolje se širi brez njega in zato zasluti, da je praznina res neskončna, sam pa je vedno trši. Že res, da poezija ne bo rešila sveta, toda še vedno tako ali drugače učinkuje. Pesnik njeno vlogo ironizira in se je loteva z vidika nonsensa, toda vseeno njegove pesmi dokazujejo, da je smisel literarnega ustvarjanja vsekakor ohranjen. Svojo pesniško zbirko sklene z verzi: » moje mnenje / je mnenje tistega / ki nima glasu // in moja poezija / je poezija za tiste / ki svoj glas šele iščejo« (str. 90)

Pesniška zbirka Socialna omrežja s kritičnim spoznanji, oblikovanimi v verze, prinaša vsebinske novosti, pozornost pa vzbujajo tudi formalne domislice. Posamezne besede tako kot Aleš Jelenko v svoji poeziji prečrtava tudi pesnica Ana Pepelnik in morda še kdo drug, avtor nekatere zloge postavi v nove vrste, včasih razbije besedo na posamezne črke in jih namesti drugo nad drugo, uporablja ležeči in razprti tisk, besede bele barve vstavi v črn okvir in opusti vsa ločila. Pesnikovo razkrivanje, razkrinkavanje ter osebno obarvano, prizadeto in kritično ocenjevanje družbenih omrežij je estetsko učinkovito, slogovno izbrušeno in umetniško prepričljivo.

Pesnica in literarna kritičarka Tonja Jelen v poglobljeni spremni besedi poezijo Aleša Jelenka ovrednoti kot družbenokritično, pronicljivo, ironično in razgaljeno. Vpraša se, češ, kdo bi lahko rekel, da v Jesenkovi pesniški zbirki ne najde samega sebe in drugih. Verzi so zapisani tehtno in jasno, pesmi se zlivajo v celotno zbirko, ki odzvanja kot poema širših družbenih problemov. Sistem je izgubil človečnost in pristnost, pesnik pa se intimno približa eksistencialnima vprašanjema, ali dejansko sploh bivamo in koliko je pred nami še realnosti in realnih dogodkov. Edina vrednost sveta, ki je predmet kritike, je povezava s poezijo, poudari Tonja Jelen.

Marija Švajncer