Piše: Jana Hartman Krajnc

Pri založbi Kulturni center Maribor je leta 2025 v zbirki Sprejeto izšla kot 82. publikacija drobna knjižica avtorice Manje Tement z naslovom Iz preteklosti v prihodnost. Je njen prvenec. Obsega 62 strani, ki vsebujejo štirinajst kratkih avtobiografskih skic, spremno besedo mentorice Vlaste Črčinovič Krofič in besedo O avtorici (brez podpisa). Kot dodatek je prav na koncu navedeno, na katerih literarnih natečajih v Sloveniji je Tementova sodelovala.

Na naslovnici je sicer označen žanr Kratke zgodbe, vendar pa to niso, kajti kratka zgodba je pripovedna vrsta, ki ima svoje značilnosti. To pa so le zelo kratki prikazi iz življenja avtorice. Prvi je Babica gre v trgovino. To je spomin na šestinosemdesetletno babico, vdovo, ki se je odločila iti v trgovino, da je prišla med ljudi in s tem prekinila svojo osamljenost. Za to se je še posebej pripravila, kot da je slutila, da bo kmalu zapustila ta svet.

Babičin klobuk govori o starem babičinem klobuku, ki ga je vnukinja našla v njeni kleti in ta ji je vzbudil domišljijo, da se je oblekla v njena oblačila in obula čevlje z visoko peto. Kot dama se je pokazala sosedi, a v visokih petah ji je spodrsnilo, padla je in z zvinom gležnja se je končal njen manekenski podvig. Pa prav ta dogodek je bil vzrok, da se je mnogo let kasneje začela ukvarjati z modo.

Božič na Kamniški prikazuje, kako praznujejo božič pri avtorici doma. Seveda sta pri obdarovanju najpomembnejša vnuk Vito in vnukinja Viva. Mislim, da je zgodbica Črna aktovka nastala na pobudo Kulturnega društva Norma 7, ki je leta 2024 razpisalo literarni natečaj z naslovom Stara šolska torba. Ta izziv je privedel avtorico do tega, da se je zamislila nad tem, kakšna je bila njena prva šolska torba. Bila je povsem drugačna od današnjih, ki se nosijo na hrbtih. Bila je stara očetova aktovka, ki se je je deklica sramovala, a bila je trpežna in uporabna tudi za dričanje po snegu. Zgrozila se je ob pojasnilu staršev, da jo bo lahko nosila vsa leta v osnovni šoli, a torba ji je naredila »uslugo«, ker je prej propadla. Vse omenjene zgodbice so pisane v prvi osebi.

Naslednji sta zgodbi Kralj Aris in Kraljica Mimi, v katerih opisovalka pripoveduje iz vidika psa in psičke. Vživlja se v pasje življenje in bralec izve, kako so žival lastniki dobili in kako z njo ravnajo. Iz poznejših pripovedovanj izvemo, da sta ti živalci bili pri Tementovih domača ljubljenčka. Ljubim, torej sem je kratek esej o ljubezni. Zgodbica Mama je spomin na mamino skrb za hčerko, da je v hudi zimi ne bi zeblo. Mraz in vnučka pa je z vso toplino in ljubeznijo opisan odnos med babico Manjo in njenima vnučkoma Vitom in Vivo. Seveda pa tudi tu igra vlogo psička Mimi. Oma je tudi kratka esejistična zgodbica o tem, kako si babica želi, da jo vnukinja kliče oma in kako otrok ta naziv sprejme.

Polovica zgodbice Šminka je esejistična, v drugi polovici pa je prikazan zanimiv dogodek na dekletovem prvem plesu, ko ji fant po nerodnosti stopi na nogo in preusmeri pozornost na njeno šminko, rekoč: »Joj, pa saj si takšna kot kakšen vampir. Imaš čisto rdeče zobe.« Tako se je iz nerodne situacije sam znašel, a s tem plesalko ponižal.

Smučar na Pohorju pripoveduje o gospe, v tem primeru je to avtorica, ki se v zrelih letih zaradi zdravja ne upa več smučati, ji pa spomini uhajajo v čas, ko je še bila mlada in dobra smučarka. Spominski utrinek Trgatev je poln nostalgičnosti. Popelje bralca v čas Manjine mladosti, ko je še živela pri starših, ki so cenili grozdje z domačih brajd in kako je ona pripeljala svojega fanta prvič domov, in to na trgatev.

Zadnja zgodba Unionska dvorana, bi morala pravzaprav nositi naslov Bela dvorana, ki je nad Unionsko in v njej je imel plesni mojster Simončič z mladimi plesne vaje. K njemu sem se tudi sama hodila učit plesat, zato njegov način učenja plesa in lepega vedenja dobro poznam. Moram priznati, da je ta utrinek iz svojega življenja avtorica doživeto in pristno opisala. Da, to so spomini na tiste lepe čase in na prebujanje prvih ljubezenskih čustev.

Zgodbice v knjigi Iz preteklosti v prihodnost so preproste, kratke in zelo razumljive, napisane v neizumetničenem jeziku, ki ga popestrijo številni dialogi. Razen dveh so pisane prvoosebno, kar poudarja, da so resnični avtobiografski doživljaji.

Na zadnji strani zadnje platnice se bralec lahko seznani s predstavitvijo knjige, ki jo je prispevala Barbara Volčjak in je knjigo tudi lektorirala. Slika na naslovnici je avtorsko delo Manje Tement, oblikovala pa jo je Tina Horvat, ki je tudi poskrbela za celotno oblikovanje in prelom, grafično osnovo ovitka je izdelal Romeo Štrakl.