Recenzija 3. solističnega koncerta v Narodnem muzeju Slovenije.

Piše: Franc Križnar

Narodni muzej v Ljubljani na Prešernova c. 20

o razstavi in vodstvo

Razstava v ljubljanskem Narodnem muzeju Barok v Sloveniji/Arhitektura in uporabna umetnost (12. jun.-7. dec. 2025) osvetljuje tako posvetno kot sakralno oblast ter vsakdanje življenje v času baroka, t. j. v 17. in 18. stol. Gre za prikaz posvetnih, verskih in družbenih tokov tistega časa in prostora. Razkriva bogastvo kulturnih stikov in vplivov, ki so sooblikovali slovensko umetnost. V tem primeru so to dosežki arhitekture in uporabne umetnosti tistega časa, predstavljeni skozi prihod novih cerkvenih redov jezuitov in kapucinov, novih gradenj ter prenove stolnih, mestnih, podružničnih in romarskih cerkva ter samostanov. Posvetni del te razstave pa z mestnimi hišami, palačami in podeželskimi dvorci ter njihovo opremo zaznamuje predstavitev prostorov oblasti in življenja v mestu ter na deželi.

Neža Lukančič, tudi ena od soavtoric razstave, vodi po razstavi

Vse to nekako povzema sama razstava, ki je v glavnem postavljena v notranji (pokriti) atrij NMS. Obenem pa ga je na enem od številnih vodenj po razstavi povzela (2. okt. 2025) tudi ena od soavtoric razstave Neža Lukančič. Od julija pa vse do decembrskega zaprtja razstave se jih je in se jih še bo zvrstilo kar nekaj. »Blišč in beda« slovenske kulture sta tako razgrnjena pred dandanašnji čas in prostor. Iz tega je bila razvidna vsa prepotrebna sistematika in kredibilnost razstavljenih artefaktov, njihov izbor ter postavitve pa več kot prepričajo. Ne glede na to, da teče podobna razstava v bližnji Narodni galeriji (Barok na Slovenskem: slikarstvo in kiparstvo)in da je svoja tovrstna krila razprostrl še malce oddaljenejši Muzej arhitektura in oblikovanja, je zdaj tale celoten umetnostni triptih skoraj popoln. Ne glede na to, da je vsaj ljubljanski prispevek skoraj na dlani, saj njihovo realno stanje videvamo in srečujemo kjerkoli in kadarkoli smo na ljubljanskih ulicah.

Njihovo bogastvo je neizmerno. Tako je lahko omenjena razstava v NMS samo delen odsev, odblisk vsega realnega. Seveda je bil prepotreben izbor in kruta selekcija vsega navedena. Pri tem pa mi je še posebej padla v oči uporaba in prisotnost maket. Te in pa slikovno gradivo, tudi izvirni artefakti pa so kar neke vrste posebnost in inovacija omenjene razstave; če že ne zaradi drugega: zato, ker jih v naravi ni mogoče predstaviti na razstavi.

Napoved in program koncerta

Če smo že na razstavi pogrešali morda še eno tovrstno inovacijo: prisotnost glasbe, je bila ta povsem posebej in v glavni meri navzoča na koncertu, ki je sledil neposredno temu vodstvu (po razstavi). V sodelovanju med NMS, Nove Schole Labacensis in Glasbene šole Ljubljana-Vič Rudnik in njihovega oddelka za staro glasbo, ki jo vodi nadebudni Boris Šinigoj, ml., je nastopila na sklepnem recitalu tega dne Meta Korenjak z baročno teorbo.

Meta Korenjak z baročno teorbo, studijska fotografija

Solistka-teorbistka M. Korenjak je na koncertu tudi spregovorila

Ker je umetnica del tega koncerta polnoštevilnemu občinstvu še sama pokomentirala in s tem razbila navidezno bariero med odrom in občinstvom, smo v njenih izvedenih delih skladateljev Alessandra Piccinija (1566-1638) in Giovannija Girolama Kapsbergerja (1580-1651) zaznali še mnogo več kot pa zgolj še en glasbeni nastop. Šlo je torej za neke vrste interdisciplinarni in multidisciplinarni pristop tako umetnostne zgodovine, razstavljavcev, arhitekture, oblikovanja in še česa ter seveda glasbe.

Ta je zdaj prav po zaslugi tenkočutne glasbene umetnice, teorbistke, ki zelo suvereno ali kar vehementno obvlada vseh 14 (tenkočutnih) strun teorbe, prišla v prvi plan. Vse od začetka 17. stol. ko se je (baročna) teorba prvič pojavila kot solistično glasbilo in kasneje zašla med zgolj spremljevalna glasbila ali/in izvajalce bassa continua (= generalnega basa) do dandanes pa je ostala na sicer specializiranem koncertnem odru. Pod njenimi prsti obeh rok je najprej zazvenela Toccata XIII italijanskega lutnjista Piccinija. Delo je predstavilo neke vrste variacije na francosko ljudsko pesem. Dvostavčni fragment pa je bil pravzaprav šele uvod v večje, suitno delo avstrijsko italijanskega virtuoza Kapsbergerja. Njegova 4-stavčna: Preludij I., Toccata Arpeggiata, Passacaglia in Canario pa je še zahtevnejša, ritmično in melodično izdiferencirana ter kontrastna skladba. V njej je naša tokratna protagonistka glasbenega odra NMS dodobra razprla svoja poustvarjalna krila. V njenih interpretacijah je bilo slišati vse tehnične in poustvarjalne finese, ki jih ji nudijo podani zapisi. Umetnica razpolaga s prepotrebnim potencialom, premalo jo slišim na (naših) odrih, prilik ob omenjenih zunaj glasbenih izzivih pa je še tudi nekaj?

Finale