Piše: Gregor Lozar
Kulturni center Maribor, 2026
Reflektorji so osvetljevali zdravstveno utrdbo in skozi meglico je stopala zamaskirana pojava v aseptično zelenih oblekah. Prizor je nekoliko spominjal na epske spektakle o izbruhih pandemij in v prebivalcih spalnega naselja vzbujal rahlo nelagodje. Maske, varnostne razdalje in omejitve gibanja so se skušale uveljaviti kot vsakdanjost, pogosto pa so jih spremljali nenavadni telefonski pogovori. Nekdo je razmišljal, da zdravstvena industrija potvarja podatke z namenom prodaje čim več cepiva. Drugega je skrbelo, da bi izredne razmere lahko prerasle v avtokratski režim. Tretji pa je tuhtal, zakaj z odklanjanjem cepljenja ogrožamo soljudi. Na televiziji so politiki z velikimi nasmehi rokovanje zamenjali s komolčenjem. Kot večina stvari se je tudi pandemija končala in že leto kasneje so od varnostnih ukrepov ostale le še plastične pregrade na blagajnah. Ljudje smo znova postali bolj ležerni, udobno prihodnost pa so začeli ogrožati drugi pojavi.
»Za učinkovito spopadanje s sedanjimi in prihodnjimi pandemijami je zato nujno opredeliti in pojasniti posledice pandemije covida-19,« preberemo v uvodu monografije Zaupanje in demokracija po pandemiji: cepljenje, informacijski viri in demokratična udeležba, ki je izšla pri založbi Kulturni center Maribor. Študija je plod sodelovanja dveh avtoric in enega avtorja. Doc. dr. Monika Lamot deluje na področju zdravstvene in politične sociologije. Doc. dr. Katja Kerman raziskuje psihologijo dela in organizacij s poudarkom na psihologiji zdravja. Prof. dr. Andrej Kirbiš pa je avtor več sto znanstvenih del s področij političnega udejstvovanja, prostovoljstva, polarizacije, politične kulture in demokratične konsolidacije v postsocialističnih družbah. Skupaj so proučili več vprašanj, povezanih s posledicami pandemije covida-19 v Sloveniji.
Raziskave so strnjene v tri med seboj povezane sklope. Prvi se nanaša na oklevanje pri cepljenju. Nezaupanje do cepljenja se je v Sloveniji in drugod po svetu pojavljalo že pred izbruhom pandemije, covid-19 pa je tovrstne pomisleke še okrepil. Oklevanje je v določeni meri ostalo prisotno tudi po izzvenevanju bolezni, kar predstavlja resno težavo pri obvladovanju nalezljivih bolezni in otežuje učinkovito soočanje s prihodnjimi epidemijami v Sloveniji.
Drugi sklop se osredotoča na eksistencialno negotovost in demokratično udeležbo. Pandemija ni vplivala zgolj na strah pred okužbo in zdravstvene posledice bolezni, temveč tudi na socialno-ekonomski položaj prebivalstva. Propadanje podjetij in izguba delovnih mest sta povečala finančno negotovost ter z njo povezan občutek ogroženosti. Omejitve gibanja, druženja in javnega življenja so prispevale k slabšemu počutju, kar se je izkazalo tudi v zmanjšani demokratični udeležbi. Zaupanje v demokratične vrednote je upadlo, politična participacija pa se je zmanjšala.
Tretji sklop obravnava komuniciranje in zaupanje v zdravstvene institucije. Med pandemijo smo bili priča širjenju napačnih informacij in teorij zarote, kar je razkrilo številne težave v zaupanju do javnih in znanstvenih ustanov. Za njihovo odpravo je ključen vpogled v učinkovite načine komuniciranja z javnostjo.
Monografija tako pomembno prispeva k razumevanju, kako pandemije preoblikujejo odnose med zaupanjem, informacijskim vedenjem, cepljenjem in demokratično udeležbo. Opozarja, da okrevanje po krizah ni zgolj zdravstveni, temveč tudi družbeni in politični proces, v katerem imajo ključno vlogo zaupanje, občutek varnosti in aktivno državljanstvo. Rezultati raziskav ponujajo izhodišča za nadaljnje študije ter za oblikovanje javnih politik, ki krepijo odpornost družbe, transparentno komuniciranje in demokratično participacijo v času negotovosti. Sklepna priporočila pa nudijo smernice za učinkovitejše delovanje javnozdravstvenih institucij in dolgoročno krepitev zaupanja v demokratične procese.