Piše: Tanja Jerebic
Zaradi številnih afer spletnih velikanov smo v zadnjih letih postali občutljivi glede varnosti osebnih podatkov, ki jih brezskrbno puščamo vsepovsod po spletu. Ker se spletni geniji iz neprofitnih entuziastov slej kot prej razvijejo v globalne podjetnike in prilika iz poštenjaka dela tatu, se bomo tudi v bodoče čudili njihovi predrznosti in manipulaciji z našo izgubljeno prtljago v virtualnih sferah … Do sedaj so nas praviloma še vsi izdali oz. prodali: Google, Facebook, Yahoo …
O naivnosti sem pisala v enem od prejšnjih člankov, zato bom tokrat izpustila moraliziranje … Pred skoraj osmimi leti (2011) sem med študijem informatike pripravila seminarsko nalogo o vlogi globalnih omrežij. Osrednja frustracija v njej je bila, zakaj Facebook svojemu lastniku ne prinaša nič denarja … To je bilo takrat, ko je sadež še zorel … Leta 2016 se je Mark Elliot Zuckerberg prvič uvrstil med deseterico najbogatejših na svetu, leto kasneje pa je z dodatnimi 11,4 milijardami dolarjev pristal med petimi najbogatejšimi zemljani.
Ko nekdo zlorabi naše zaupanje, smo najprej jezni. Še preden se ohladimo, začnemo iskati svetlobo, izhod iz teme, ki nas obdaja. Tudi tokrat smo našli svetli vzor in svoje upanje obesili nanj, poglejmo, če upravičeno …
DuckDuckGo promovirajo kot alternativni spletni iskalnik, ki ne sledi svojim uporabnikom in spoštuje njihovo zasebnost. Kot Linux uporabnica ga dobro poznam, ker se mi je z enim od brskalnikov — najbrž je bil sistemsko prednameščen s Firefoxom —, vgnezdil kot privzeta iskalna opcija in se ga nikakor nisem mogla rešiti. Vsakič, ko sem odprla brskalnik, so me pozdravile račke, čeprav sem vztrajno prestavljala na Googla … S podobno agresivno strategijo sem se pred davnimi časi ubadala v brkljalniku Internet Explorer v Windowsih, ki je privzeto uporabljal Microsoftov Bing. V borbi s tekmecem je šel tako daleč, da je izbiro Googla povsem onemogočil.
DuckDuckGo je pred desetimi leti ustanovil Gabriel Weinberg. Na spletu skoraj ni zaslediti osebnih podatkov o njem. Končal je študij računalništva na Massachusetts Institute of Technology (MIT), nekaj časa je bil direktor v podjetju WizeHive Inc., ki se ukvarja z razvojem spletnih platform (obrazci za štipendije itd.).
Weinberg je eden glavnih svetovalcev v podjetju Cadio Inc., kjer razvijajo in upravljajo platformo za analizo lokacij na podlagi podatkov, zbranih iz mobilnih telefonov. Storitev služi lokalnim podjetnikom za lažje razumevanje navad svojih potrošnikov v realnem svetu; na primer kje kupujejo ter kako sprejemajo svoje odločitve. GPS-analitiko kombinirajo s pomočjo mobilnih anket.
Omenjeni poslovnež je tudi ustanovitelj socialnega omrežja The Names Database, ki se ga je leta 2006 uspešno znebil za debelih 10 milijonov zelencev v gotovini, kupil ga je Classmates.com, ki je v lasti podjetja H.I.G. Capital.
Gabriel Weinberg je med drugim podpredsednik podjetja LexisNexis, ki upravlja z legalno mednarodno računalniško podatkovno bazo, nekakšno knjižnico na pravnem in finančnem področju, do katere imajo dostop pravne firme, vladne in akademske organizacije.
Letos avgusta so na blogu iskalnika DuckDuckGo ponosno oznanili partnerstvo z Omers (Ontario Municipal Employees Retirement System), enim največjih privatnih pokojninsko-investicijskih skladov v Kanadi, ki razpolaga s kapitalskim vložkom nad 95 bilijonov ameriških dolarjev. Vlagajo v infrastrukturo, nepremičnine in po novem v razvoj spletnih iskalnikov …
Tako lahko zaključim, da je upanje v odrešitev z alternativno ponudbo iskalnikov neutemeljeno. Slediti nam bodo nehali takrat, ko jih bomo zmogli izklopiti … Pričakovati od lastnikov kapitala, naj svoje aplikacije razvijajo sebi v škodo, bi bilo več kot iluzorno. Kapital bo vedno našel pot do podjetnih in slednji nas bodo za najmanjši pribitek rade volje prodali naprej.
Viri:
Bloomberg: Gabriel Weinberg
Technical.ly: Gabriel Weinberg
Bloomberg: Cadio inc.
Bloomberg: WizeHive inc.
Wikipedia: Names Database
Wikipedia: Classmates.com
Wikipedia: LexisNexis
https://www.lexisnexis.com/
Wikipedia: Omers
Omersprivatemarkets.com/about-omers