Piše: Samo Kavčič

Svet in Evropa še posebej se utapljata v poplavi vedno novih, za obstoječe politične glave nerešljivih problemih. Naj jih nekaj naštejem: lažne novice, globalno segrevanje, množične migracije, teroristični napadi, korupcija, degradacija okolja, kopičenje svetovnega bogastva v rokah peščice posameznikov, staranje prebivalstva, vedno manjša plodnosti parov, vse večje zadolževanje držav, čakalne vrste v zdravstvu, zloraba drog in druge odvisnosti ter tako naprej, problemov, kolikor hočete, in ta vedno bolj kaotični svet tako rekoč dnevno porodi novega. Ne samo navadni smrtniki, tudi popularni intelektualni veleumi se pod to točo izzivov ne znajdejo več. Nimajo se na kaj opreti, nimajo nam česa novega pokazati, zaman obujajo v življenje danes mrtve mantre svojih političnih prepričanj in v tolažbo kažejo na prazne obljube drugih. Ne samo svoboda zaradi cenzure, vsi ideali sodobne zahodne civilizacije alias neoliberalnega kapitalizma so padli: demokracija, človekove pravice, pravna država. Danes so vredni toliko, kolikor so bile slabih 30 let nazaj vredne ikone socializma: enakost, bratstvo in enotnost, komunizem, družbena lastnina in diktatura delavskega razreda – nič. Verjamem, da sem s temi trditvami pri marsikaterem bralcu vzbudil precej skepse, če ne kar šoka. Vendar te trditve niso iz trte izvite, kar bralec lahko preveri, seveda v kolikor se je pripravljen premakniti iz udobja svojih prepričanj in verovanj vsaj toliko, da brez obveznosti samo pokuka čez planke k drugače mislečemu sosedu. Za tiste, ki so šokirani ob trditvi, da so Človekove pravice ideal neoliberalnega kapitalizma, naj tu zapišem le sledeče. Človekove pravice so bile ustoličene leta 1948 z Listino združenih narodov o človekovih pravicah, ki je takratne komunistične države niso podpisale. Ta listina je pri prehodu v svojo evropsko verzijo (Evropska konvencija o človekovih pravicah) izgubila preambulo, v kateri se sklicuje na bratstvo. Tiste, ki se čudijo moji trditvi, da so ideali kapitalizma že mrtvi, naj opozorim, da so ikone socializma moralno (pro)padle že davno pred berlinskim zidom. Čeprav sodobni kapitalizem v materialnem pogledu še dobro deluje, vsaj za nas, nihče z nekaj kritične distance ne more več verjeti v njegove bogove. Verjetno kot zadnji oblastniki na svetu se jim pred kamerami še vedno klanjajo evropski politiki na državnih nivojih in v Bruslju, a za kulisami s svojo politiko že dolgo klečijo pred drugačnimi maliki: vojaško močjo ZDA in velikimi denarji kateregakoli porekla. Tudi doma, v uniji, so jim množice že obrnile hrbet. T. i. populisti so uspeli napeljati Britanijo k izstopu, vajeti so prevzeli v Italiji in na vzhodu unije. Pravkar smo lahko priča protestom rumenih telovnikov v Franciji. Kaj imajo skupnega? Vsi omenjeni in še mnogo podobnih po celi uniji v bistvu kriči svojo verzijo vzklika »America first!« – Najprej mi!? – Najprej jaz! Do včeraj so na tronu kapitalističnega panteona sedela božanstva: Demokracija, Človekove pravice in Pravna država, ob strani, malo nižje se je lenobno pretegovala Svoboda. Sedaj je vajeti prevzelo novo božanstvo »Mi« = »Jaz« = Ego?! in temna senca je padla na vse ostale. Moralni svet se sicer ne uklanja nobeni sili, kar pa ne pomeni, da se na tronu sedaj gnetejo štirje. V moderni dobi oblast nima več božanske avtoritete in če je njej dovoljeno s panteona sklatiti enega boga, potem ljudstvo lahko sklati druge. Populistična politika, sicer ne tako očitno kot nacionalistična, obravnava včerajšnje bogove kapitalizma – svobodo, demokracijo, človekove pravice in pravno državo kot svoje hlapce. Po potrebi jih ali pohvali ali okara, nikakor pa jim ni pripravljena služiti. In ravno v tem se skriva njena skoraj perverzna privlačnost za množice. Nekdanja gospoda, ki je leta in desetletja vzvišeno hodila po grabežljivih prstih pohlepnih podanikov, mora sedaj bosa in v strganih oblekah skozi špalir privoščljivega ljudstva. Demokracija si je svojo usodo zapečatila z vedno novimi obrazi, ki so potem igrali stare viže. S pretiranim promoviranjem tujih vrednot so pri ljudstvu v nemilost padle Človekove pravice. Pravna država si je svojo sodbo spisala kar sama v dolgih letih, ko je zaradi procesnih napak ali pomanjkanja dokazov v nedogled oproščala očitne barabe, medtem ko poštenim v boju s privilegiranci ni bila sposobna zagotoviti pravice. Vsaki možnosti svoje pomilostitve se je Pravna država odpovedala, potem ko je z velikimi obljubami o življenju v rajskem vrtu naivno ljudstvo zvabila v džunglo svojih zakonov in procesnih pravil. Na eni strani se tam pred odgovornostjo uspešno skrivajo nesposobni politiki in na drugi strani ta džungla sposobnim preprečuje, da bi ljudstvo vodili po ravni poti napredka. Običajen, pravno nepodučen posameznik je v tej džungli tako ali tako popolnoma izgubljen. V omenjeni kazenski procesiji mora brez očitne krivde korakati tudi Svoboda, ne zato, ker bi se ljudem zamerila, temveč zato, ker vladajoči Ego ne prenese konkurence. Ta nova vladavina mi ni prav nič všeč, saj se bojim, da Ego preveč rad prisluhne Mefistovemu šepetanju. Vendar za omenjenimi padlimi ideali nikakor ne žalujem niti sam, čeprav verjetno iz populizmu nasprotne pozicije.

Močno se mi je vtisnil v spomin dogodek iz otroških let, ko sem se lotil popravila počene zračnice na svojem otroškem kolesu. Ni bilo prvič, zato sem verjel, da bom hitro opravil in da se bova s prijateljem lahko kmalu vrnila k igri. Rutinirano odvijem kolo, izvlečem zračnico, poiščem luknjico, jo zaflikam, vstavim zračnico v obroč, napumpam, privijem kolo nazaj v bicikel in se odpeljem. A glej ga zlomka, zračnica je še vedno puščala. Ponovno odvijem kolo, izvlečem zračnico in jo pregledam. Odkrijem še eno luknjico. Oh, očitno nisem računal, da je bila zračnica predrta dvakrat. Zaflikam luknjico, vstavim zračnico, napumpam, privijem kolo nazaj v bicikel in se odpeljem. A zračnica zopet pušča. So bile mar tri luknjice? Ponovno odvijem kolo, izvlečem zračnico in jo pregledam, toda tokrat tako, da jo potopim v lavor z vodo. Odkrijem novo luknjico.  Zaflikam luknjico, vstavim zračnico, napumpam, privijem kolo nazaj v bicikel in se odpeljem, tokrat že z nekaj skepse. Zračnica zopet pušča. In sem se v svoji mladostniški želji, da bi se čim prej lahko šel podit s prijatelji,  s še večjo ihto in precej kletvicami lotil ponovnega flikanja z enakim rezultatom. Postopek flikanja sem tisti dan ponovil skupaj 13 krat. Pozno popoldan, ko ni bilo več dosti upanja na igro sem si vzel nekaj časa tudi za premislek. Kmalu sem ugotovil, da sem pri ponovnem vstavljanju zračnice uporabljal izvijač, ki je bil preveč oster za ta namen in sem tako vsakič ob vstavljanju zračnice naredil novo luknjico. Trinajstič mi je potem uspelo. Tisti dan je bil za igro očitno izgubljen, meni pa je dal življenjsko lekcijo. Ne ponavljaj dejanj, ki vedno znova vodijo v razočaranje, čeprav so še do včeraj zagotavljala uspeh. Ali, kot je rekel Shakespeare skozi usta Macbeth-a:”And all our yestrdays have lighted fulls the way to dusty death”. Slovenski pregovor pravi (mnogo bolj stoično):”Vrč hodi po vodo dokler se ne razbije.”

Toda pričevanja krščanske vere mnogih svetnikov nam govorijo popolnoma nasprotno zgodbo. Sveti možje so vztrajali na svojih stališčih in so ponavljali dejanja, ki so njim telesno prinašala samo trpljenje in pogosto tudi mučeniško smrt. Seveda, med posvetnimi pravili in verskimi dogmami obstaja temeljna razlika. Posvetna pravila so utilitarna, torej se morajo dokazovati v privatni sreči ali družbenem napredku, verske dogme se ne dokazujejo oziroma prevprašujejo, razen morda v skrajnih primerih, ob vojaškem trku religij.

Zdi se, da politična Evropa ni bila zgrajena kot ladja, ki bi ob poplavi problemov enostavno dvignila sidro in odjadrala prijaznejšim obalam naproti. Politična Evropa je bila zgrajena kot trdnjava in branik svetišča posvečenega trojstvu: Demokraciji, Človekovim pravicam in Pravni državi. A Evropska trdnjava se pred našimi očmi spreminja v babilonski stolp. Kitajska se precej požvižga na demokracijo, človekove pravice in pravno državo in njena ekonomija raste z desetkratnim tempom in njenim prebivalcem se odpirajo vedno nove možnosti.

Razumem strah politično korektne javnosti pred valom populizma, ki v nekaterih pogledih spominja na fašizem. V nekem spletnem komentarju sem prebral, da jedro podpornikov Lepenove v Franciji sestavljajo potomci nekdanjih kolaboracionistov. Kot Slovenca me še posebej prizadenejo izjave italijanskih populističnih politikov ob zadnjih dogodkih v Bazovici.

A verjemite, Evropske trdnjave se s priseganjem na mrtve ideale  ne da ubraniti. Ravno nasprotno, to utrujajoče trobentanje človekovih pravic, demokracije in pravne države ni nič drugega kot indijanski ples za dež. Evropske politične glave, skupaj s celotno falango politično korektno angažiranih medijev in civilnih gibanj, s tem, ko navkljub očitnemu propadanju evropske ideje, trmasto vztrajajo na čaščenju svete trojice malikov Demokracije, Človekovih pravic in Pravne države namreč dokazujejo, da pri vsem tem pravzaprav ne gre za utilitarizem, temveč za vero. A, če gre za vero, potem je prav, da se spomnimo na Sveto pismo.

V Drugi Mojzesovi knjigi najdemo zapisanih deset zapovedi, ki se začnejo z besedami:

Tedaj je Bog govoril vse te besede in rekel:
»Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi,…« (2 Mz 20, 1-5)

Skratka, verovanje v demokracijo, človekove pravice ter pravno državo je za kristjane (pa tudi za jude ter muslimane) bogokletno in za ateiste absurdno. Utilitarizem teh idealov pa se je izpel. A kje dandanes najti utilitarna pravila političnega življenja, ki ne vodijo v novi fašizem?