Bila so osemdeseta v Kinu Dom v Celju. Zelo zgodnja osemdeseta, še pred izginotjem Slovenske popevke. V Kinu Dom, kot tudi v tedanjem Metropolu so občasno, enkrat na mesec, vrteli stare filme. Oče, ki je bil v družini nosilec napredka, in mi je, šestletniku, kupoval plošče Azre, Buldožerjev, Beatlov in Brela, je bil tudi navdušenec nad klasično slovensko filmsko produkcijo. Redno me je vodil v kino, zlasti med Tednom domačega filma, ko pa sem vpisal osemletko, je del teh nalog prevzela tudi šola; oče je takrat žal že umrl. S šolo smo vieli vse aktualne slovenske filme za otroke in mladino, od Učnih let izumitelja Polža do Poletja v školjki.

Kekec je v osemdesetih že prešel v legendo, nekolikanj bolj kot njegov avtor, Josip Vandot, a na koncu preživijo dela, kar je najpomembneje. Sam sem bil velik fen in doma smo imeli pester nabor izdaj knjig o Kekcu: od Bedanca, Pehte, Vitranca, Koclja in ostalih, s katerimi se je srečeval. Drugi film, Srečno, Kekec, je bil tisti, ki si ga je naša generacija najbolj zapomnila; tisti s Pehto in znamenito Kovičevo pesmijo. Velimir Gjurin je bil naš ultimativni Kekec, vselej pogumen in jezičen, da je lahko bil generacijski vzornik, čeprav bi kdo zdaj rekel, da je bil s svojo moralno brezkompromisnostjo tudi malce krindži, kot se danes rado reče. A prav to je bil bistveni moment filma: neustrašni Kekec, ki mora biti popoln, saj Pehta ni popolna, saj Mojca ni popolna in tudi drugi junaki še zdaleč niso popolni. Če bi bil še Kekec tak kot oni, bi otroci ne imeli popolnega junaka, kar se od takih zgodb pričakuje. Pa vendar je Vandot vsadil Kekcu tudi strah in dvom, kar Gale pokaže zgolj občasno, če je treba, da odraslo občinstvo nekako z zadovoljstvom prikima: seveda, saj je samo otrok, kaj pa naj. Otroci teh dognanj še nismo osmislili, na srečo.

Ko sem izvedel, da bodo v Kinoteki vrteli restavriranega Kekca, sem takoj zastrigel z ušesi in pomislil, da je zdaj priložnost, da si film po dolgih letih znova ogledam. In se spet navdušim zlasti nad Rušo Bojc, ki je bila ravno takšna Pehta, kot sem si jo predstavljal, ko sem bral Kekca na volčji sledi. Ugotavljal sem tudi, kako so svojčas za filme pisali pesniki: Ković za Kekca, Jesih za Poletje v školjki … Kako ljudem še ni bilo vseeno, kaj gledajo. Prvotne, že zbledele barve, so na kinotečnem platnu planile vame z novo svežino – ni bil ravno občutek, da film gledam prvič, gledal pa sem ga drugače: prenekatere podrobnosti so bile bolj jasne, nianse bolj izrazite. Boljši, manj prasketajoč zvok. Vse to bi lahko vodilo v sterilnost, kot se to rado zgodi, a restavratorjem je uspelo približati Kekca novim generacijam – in paradoks te izjave je prav v tem, da jo zapiše srednja generacija. Kaj za vraga pa jaz vem, kako Kekca doživljajo mladostniki! Ali imajo ob vseh zahtevah družabnih omrežij sploh potrpljenje zanj?

To je pravzaprav glavno vprašanje, ki si ga bo treba zastaviti ob ogledu. Če je Martin Krpan baje pretežak za tretji razred OŠ, kam torej uvrstiti Kekca? Šolniki in tudi literarni zgodovinarji, porecite!