Piše: Matej Krajnc
Capitol, 2026
Skoraj vsevesoljna hvala se sliši za album, ki je sicer boljši kot Egypt Station (2018) ali McCartney III (2020), sicer pa je tipična mccartneyjevska zadeva, ki morda še najbolj spominja na Flaming Pie (1997), album, s katerim se je takisto vračal nazaj, ali pa New (2013), ki je bil izjemno dolgočasen. Produkcija mu še vedno ne da miru, spolirano mora biti, pa preveč pesmi je treba naložiti – vse, kar pade na pamet. Sir McCartney je po dveh vrhovih – malo višjem z albumom Chaos And Creation In The Backyard (2005) in malo nižjem (zaradi brezvezne Dance Tonight) Memory Almost Full (2007) – spet začel drseti v povprečje, ki je množicam očitno bolj blizu. Kritikom tudi. Star je 83 in pravijo, da je dobro, da sploh še dela. A Willie Nelson je star 93 in dela zelo dobro. Tudi Dylan ne preigrava zgolj greatest hits. Podobno pri Stonesih, ki jih zadnja leta hvalijo zaradi kar dveh baje fantastičnih novih plošč (druga izide letos julija). Paul in Mick, ki sta napisala nekatere najvidnejše pesmi 60ih in oba sta znala, če sta hotela, biti izjemna tekstopisca, občasno tudi pesniški duši, pri Paulu s pomočjo Lennona (Lady Jane, As Tears Go By, Eleanor Rigby, For No One …), pa tudi sam je znal (Maybe I’m Amazed, Uncle Albert …), sta zdaj že desetletja zadovoljna s klišeji, zgolj tu pa tam se jima pobliska. Tudi siru Paulu se na tejle plošči, bolj kot se mu je v zadnjem desetletju, a žal ne morem mimo besedil – pri teh ustvarjalcih ne, pa tudi preko izgubljenega čuta za selekcijo ne; ta rad izgine po desetletjih hvale in nagrad. Glasba je po pričakovanju, presenečenj na tem podiju niti ni, glas opešan, a v studiu se da … Paul ni tako izrazen kot Willie, a vseeno ne zmoti preveč, da ne slišimo littlerichardovskih krešendov. Če bi le znal in zlasti hotel obtesati Muzo. Days We Left Behind je v tem pogledu pravzaprav najbolj uspela pesem na plošči, čeprav je teh spominov na Liverpool človek včasih že sit in zato Home For Us nima želenega učinka. A We Two, Lost Horizon, Come Inside in nekatere druge so pogrešljive pesmi, ne glede na dolgoživost in trdoživost sira Paula. 14 pesmi je tozadevno očitno preveč – pri Beatlih ni bilo tega občutka, tu pa je – in kakih 10, 11 bi dalo najbrž precej bolj izčiščeno podobo spominov na liverpoolska leta in kolikorkoli mladostne ljubezni je še ostalo v mojstru.
Ker se žal iz zgoraj opisanih razlogov ne morem pridružiti ovenčevanju pričujočega albuma, lahko porečem, da sem se bal, da bo tako slab kot predhodnik. Ta strah se kljub vsemu ni upravičil. A ker sem še vedno navdušen nad Chaosom in tudi nad Memory, čeprav je sir forsiral najbolj pogrešljiv komad, se raje umaknem tja. Kar ne pomeni, da Dungeon Lane ne bom več poslušal. Pogosteje kot Egypt zagotovo. Divjaka pa, ki so ga nekateri kritiki našli na pričujočem albumu, zagotovo ni … niti blizu kaki You Know My Name.
