Capitol, 2019 (CD, LP, digital)

Ob lanskem izidu albuma Egypt Station nisem bil najbolj navdušen; zunaj so kar tekmovali, kdo bo zapisal več lepih besed, a plošča je resnici na ljubo precej povprečna, kot bi se sir Paul pri svojih letih še naprej trudil ugajati vsem. Ugajati vsem je kaj klavrn cilj za umetnika, a sir Paul včasih to pozabi – v tem tisočletju je že imel zrele, dobre trenutke, Egypt Station pa ne sodi mednje. Sonično gre za lep, poskočen album, vsebinsko pa bolj prazen, kar je pri Paulu večkrat problem. Tako tudi ob napovedi tele razširjene, “raziskovalne” različice nisem imel visokih pričakovanj, a nato sem pri prebiranju naslovov z druge, dodane zgoščenke (izšel je tudi razširjeni trojni vinilni album) zasledil pesem Frank Sinatra’s Party, ki me je spomnil na tiste bolj odpuljene, zanimivejše odtenke Paulove solistične glasbe, denimo z albumov McCartney, Ram ali McCartney II. Firbec ni dal miru in popotoval sem v splet na Apple Music, da bi ugotovil, ali gre zgolj za malce bolj odbit naslov ali pa je tudi pesem temu primerna. No, seveda, odkril sem, da je Paul na ploščo dodatkov dal “outtake”, ki so boljši od tistega, kar je na izvirni plošči, zlasti tri pesmi: že omenjena, pa Nothing For Free in Sixty-Second Street, kjer je vitez britanskega imperija ali kaj že precej bolj sproščen kot sicer in se to tudi pozna. V takih trenutkih je spet jasno, čemu je bil ravno on gonilna sila “alternativne” idejne plati Beatlov po smrti Briana Epsteina, da so se iz pop-rockerjev lahko razvili v pop-art in rock bend. Jasno, bolj konceptualne tovrstne trenutke boste našli na albumih, ki jih je (če odštejemo že navedene) posnel kot Thrillington in Fireman, pa na dveh studijskih iz 2003 in 2005, tule pa je nekaj zanimivih drobtinic, zaradi katerih gre človek potem v trgovino in odšteje nekaj novcev, čeravno bo 90 % muzike raje pustil pri miru. A hej, ravno v tem je čar tovrstnih izletov. Ne moremo reči, da čisto v neznano, ampak Paul McCartney zna presenetiti, čeprav to morda ni ravno njegov namen. Škoda, da ni izvirne plošče količinsko prečistil in namesto kakšnih neumnosti a la Fuh Yuh in Come On To Me raje že na začetku pustil do življenja Sinatrovi zabavi.