(Paul McCartney & ) Wings: Wild Life

Piše: Matej Krajnc

MPL/Capitol, 2018

IMG_2231.jpg

Če smo že o plošči Red Rose Speedway zapisali, da je bolj ali manj brez veze, lahko o prvencu Wingsov (1971), ki je, kot Speedway, zdaj znova izšel v arhivski Paulovi seriji, zapišemo, da je brez veze, a na zelo prisrčen način. Kritiki te plošče nimajo radi, ne velja za enega večjih McCartneyjevih postbeatlovskih poglavij, a je dosti bolj luštna kot proslula Band On The Run, čeprav precej manj substančna in referenčna. Silne substance res nima, kot je nima Speedway, a Speedway je nima na dolgočasen način, medtem ko ti ob tejle muziki gre na smeh, tako nalezljiva in hkrati prazna je; odlično odšpilana, polna roots-navezav, celo odtenke countryjevskega bluesa ima, besedila pa so zvečine banalna in pozabljiva. To pot to ni pomembno, ker je v ospredju glasba, še bolje, veselje do delanja vsega, kar ti pade na pamet, ker pač nisi več Beatle in imaš lahko nov lajf in bi imel bend, ker si ves čas imel bend. Macca si ne more kaj, da ne bi dominiral, celo Lindo je silil k petju in za klaviature, je pa tu Denny Laine, kajne, ki je bil pravzaprav vedno srce Wingsov, tudi ko je Macco zelo zanašalo v egotrip.

Plošča je polna snippetov, po tem jo lahko primerjamo s Paulovim solističnim prvencem McCartney (1970), ki je izjemno zanimiva plošča. Po adlibskem Mumbo, ki je eden boljših Paulovih rokenrolov, je tu countrybluesovski Bip Bop, kvaziscatovski countryjevski blues, na katerega so se kritiki najbolj spravljali, a ga lahko vzamemo tudi kot parodijo na rokenrolovsko leksiko. Sploh doowopovsko. Ali pa tudi ne kot parodijo. Dear Friend naj bi bila za Lennona. Ok. Ko smo že govorili o “roots”, o koreninah – Paul ni pozabil na Buddyja Hollyja in brata Everly, ki so naredili priredbo Love Is Strange Mickeyja & Silvie iz leta 1956, zdaj pa je Paul naredil svojo različico in sliši se, da iskreno. Če vam ni do izpovedi, kot je Tomorrow (ki se, seveda, rima na “sorrow” in Paul ima že Yesterday), brez skrbi: tu je naslovna Wild Life, skoraj sedem minut. Macca je eksperimentiral, v zgodnjih sedemdesetih ves čas, spomnite se na Ram in že omenjeni solo prvenec; včasih mu je uspelo, včasih ne. Povsem pošabloniziral se je v teku sedemdesetih. Da pričujoča plata ni bila zgolj hec, dokazuje druga plošča, ki prinaša redke in neobjavljene stvari in je, kot pri Speedway, bolj zanimiva kot izvirni album. Nič hudega ne bi bilo, če Paul ne bi posnel Give Ireland Back To The Irish, a jo je posnel in je priložena, čeprav je glavna odlika “bonus” plošče domači posnetek Good Rockin’ Tonight, ene najpomembnejših pesmi zgodnjega rokenrola, ki je po jumpbluesovskem izvirniku Roya Browna (1947) prišla leta 1954 pod prste zasedbi Blue Moon Boys, torej Elvisu in njegovima spremljevalcema in se zapisala v zgodovino rockabillyja. Gre za eno najpomembnejših Elvisovih izvedb, ne zgolj zgodnjih, pač pa nasploh. Posledično gre za pesem, ki je na Beatle precej vplivala. Posledično na McCartneyja.

Le hrabro v arhiv sira Paula! Eratičen, kot še vedno je, je tudi entuziastičen – še vedno. Čeprav rad udarja mimo, je tudi kot solo avtor in izvajalec naredil nekaj referenčnih zadev. Wild Life je med prisrčnejšimi, zato o žalostni usodi Wings ne bomo. No ja, žalostni … Macca je moral naprej, po svoje.

Advertisements

One comment

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.