Piše: Matej Krajnc
MPL/Capitol, 2020
Poznate tisti občutek, ko človek posluša digitalno muziko z ene širnih spletnih glasbenih platform, pa potem pomisli, da bo drugače, če bo taisto muziko poslušal z vinilne plošče? Izkušnja je seveda drugačna, osebno mi digitalne platforme niso pretirano všeč – glasbe je res ogromno in vsa je na dosegu s klikom, kar je priročno, a vse skupaj je preveč sterilno. Vinilka je bolj “priljudna”, domača, vsaj zame, čeprav je tudi na njej glasba, narejena zvečine digitalno. Kako bo torej zvenela nova plošča sira Paula McCartneyja na vinilu, sem se spraševal, ker me na iTunes ni ravno sezula. Pričakovanja so bila nekolikanj višja kot sicer, ker gre za tretjo v nizu njegovih “mccartneyjevskih” plošč, kar pomeni, da je sam posnel vsa glasbila in da je bil kreativni postopek bolj sproščen kot ponavadi, kar se je na prvih dveh ploščah leta 1970 in 1980 izkazalo v dokaj pozitivni obliki. Sir Paul ni bil nikoli človek z dobrim občutkom za selekcijo tega, kar je objavljal, ker se ni nikoli znebil občutka, da je “Paul McCartney”, nezmotljivi klesač zgodovine, a pustimo to. V postbeatlovskih letih je nabral čeden kupček uspešnic in plošč, tega ne more nihče zanikati, dnevov pesmi Eleanor Rigby, Yesterday, Hey Jude in A Fool On The Hill pa ni več presegel, morda se je zgolj približal tu pa tam, denimo na Maybe I’m Amazed ali Uncle Albert/Admiral Halsey. Tudi obdobje z zasedbo Wings je bilo v najboljših trenutkih vsaj zabavno.
Pričujoča trojka je najšibkejši člen trojice plošč “McCartney”. Na prvi je bil slišati precej nepretenciozno, slišali smo komade kot so že omenjena Maybe I’m Amazed, pa Every Night, Teddy Boy, poigraval se je z inštrumentali, fragmenti … Z albumom McCartney II je leta 1980 naredil svojo “novovalovsko” ploščo, eksperimentiral – bolj ali manj uspešno – s prijemi iz elektronske glasbe in tako naprej, medtem ko je na III zgolj medel in neprepričljiv. Moč njegovega glasu je opešala, a to ni kritika, škoda je samo, da tega ni izkoristil v svoj prid. In na žalost res ne zna več iz klišejev. Trudil se je, da bi plošča delovala pomirjujoče, glede na to, da je nastala v času brezplodnega zaprtja sveta, ki se v 21. stoletju še ni naučil živeti z virusi, ampak s spolitiziranim strahom in paniko beži pred njimi, a to mu vsaj po mnenju podpisanega ni najbolj uspelo. Pesmi, kot so Seize The Day, Find My Way, Deep Deep Feeling naj bi bile razmišljujoče, globoke, a so žal zgolj predvidljive in dolgočasne, vsaj za tole uho, v Pretty Boys se je spet dotaknil beatlesovskosti, a manj prepričljivo kot denimo leta 1982 ali 1997, “konceptualna” Winter Bird, ki se v dveh inkarnacijah pojavi na začetku in koncu plošče, pa je bolj ali manj vaja v slogu. Takšne so bile tudi na McCartney in McCartney II, le da z nekaj več prepričljivosti, Paul jim je še vdihnil življenje. Tokrat pa se z vinila vse skupaj sliši sicer priljudno, a še vedno čisto povprečno. Skratka: sir Paul nadaljuje z delom, kar je lepo, navduši pa ne.
Album je izšel v več barvah vinila, na voljo pa bo tudi kaseta, kar je zelo dobra pogruntavščina in kaseta bo gotovo postala zbirateljska redkost. Siru Paulu želimo zdravja, kmalu morda spet kak oder, če bo pri glasu, ploščo McCartney III pa bomo pospravili na kakšno od manj obiskanih polic. V začetku naslednjega leta izide nova plošča Willieja Nelsona, tokrat spet s standardi, a se jih, glede na to, kar smo že slišali, veselimo. Prav tako nove arhivske zbirke Boba Dylana. Zimska ptica pa odhaja v hibernacijo.