Piše: Marija Švajncer

Slovenska pesnica in pisateljica Maja Drolec je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor v zbirki Frontier, Poezija objavila pesniško zbirko, prvenec z naslovom Mavrični pajčolan (2026). Spremno besedo je napisala Vladimira Rejc, oblikovanje in prelom je izvedla Tina Horvat, grafično zasnovo ovitka Romeo Štrakl, avtorica abstraktne slike na naslovnici je pesnica sama.

Maja Drolec je na natečaju za poezijo Kulturnega centra Maribor, Zavoda za umetniško produkcijo in založništvo, dobila prvo nagrado. Odločitev komisije je bila vsekakor utemeljena, saj je pesniška zbirka Mavrični pajčolan celotakakovostnih pesmi, poezija, oblikovana iz dveh, pesniško prepričljivo upodobljenih tem, občudovanja narave in ljubezni. Pesnica je z naravo tesno povezana, kdaj pa kdaj naravnost strnjena z naravnimi pojavi, menjavanjem letnih časov in razkošjem, ki se ponuja pred njenimi očmi. Veliko verzov govori o morju ter njegovi siloviti in hkrati skrivnostni pojavnosti. Pesnica se predaja lepoti in vsrkava vase omamne vonjave, različne glasove ter menjavanje svetlobe in teme. Hodi med drevesi in prisluhne ptičjemu petju. Ob vsej tej pisanosti jo prevevata veselje in sreča, kapljica žalosti spolzi samo za hip. Z iskrenostjo in izročanjem se predaja dogajanju okrog sebe, v tem razkošju pa igra posebno vlogo moški, s katerim se pesnica čustveno povezuje, hrepeni po njem, se z njim v mislih pogovarja, ga vabi k sebi ter se vsa pomirjena in srečna stisne v njegov objem. Zazdi se ji, da moški postaja njeno središče, še več: »S teboj tečem na vlaku smrti, / lovim začetek in konec najine bližine. / Vzdihi čutnosti so kot jutranja zarja. / Poslušava, kako trava raste, / ujeta vsak v svoje sanje …«

Poezija Maje Drolec je nežna kot mavrični pajčolan, čustvena in izrazno privzdignjena. »Čutim, kako moje življenje / beži tiho in urno / kakor gazela.« Očitna je tudi optimistična naravnanost: »Vse, / kar iščeš, / se ti bo zgodilo, / verjemi, / samo ozri se. / Poglej, / se že dvigujejo meglice.« Mavrični pajčolan pesnica primerja s tišino, ki se riše kot čipka v času, ko šepetajo ptice in gre čas mimo nje. Čuti, kako njeno življenje beži tiho in urno kakor gazela.

Maja Drolec ohranja tradicionalno obliko pisanja pesmi, postavlja ločila in se drži pravopisnih pravil. Nekatere pesmi imajo naslove, druge so brez njih, kar nekaj je impresij. Umetničina zamaknjenost se ponuja v lepih metaforah, na primer: brezčasna tkanina, modrikast zrak, zavesa rdečih oblakov, strast radodarnega trenutka, stanje pričakujoče neodločnosti in številne druge. Zgodi se, da so naravni pojavi poosebljeni – sončni žarki se na primer s pridušenim žarom nežno privijejo ob debla dreves, burja kriči na zgodnje obiskovalce gore, iz neusmiljenega deževnega neba se usipa svetloba, valovi oblizujejo obalo.

Avtorica spremne besede Vladimira Rejc, pesnica, literarna publicistka in urednica spletne revije Ventilator besed, v poeziji Maje Drolec razkriva mehki lirizem kot znamenje samopreverjenega in po svoje jasnega ugnezdenja v življenje, naj bo le-to še tako polno razočaranj, hkrati je poezija Maje Drolec po mnenju Vladimire Rejc izrazito ženska lirika, saj se v njej zrcali občutljiva duša zrele ženske. Glavna tema njene poezije je narava, ki s svojo lepoto in bogastvom ponuja mir in zatočišče. V pogovoru z avtorico spremne besede je pesnica povedala, da je njen notranji svet prežet z mislimi, pričakovanji in dotiki navdiha.

Marija Švajncer