Piše: Marija Švajncer

Miša Gams, slovenska pesnica, pisateljica in literarna kritičarka, po izobrazni diplomantka sociologije kulture in filozofije ter magistrica antropologije vsakdanjega življenja, je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor, Zavodu za umetniško produkcijo in založništvo, v Zbirki Frontier, Poezija objavila zbirko haikujev z naslovom Priveži dušo na moj haiku (2026). Oblikovanje in prelom je opravila Tina Horvat, grafično zasnovo ovitka Romeo Štrakl, slike na naslovnici in v knjigi je ustvarila avtorica.

Slovenski filozof, pesnik in pisec haikujev Primož Repar, pravi, da haiku omogoča eksistencialno odprtost za neznatne in subtilne izrazne možnosti, njegovo jedro je dogodek s posebno osvetlitvijo. Haikuji so lahko napisani tako, da bodisi upoštevajo formalna pravila bodisi se ravnajo po ustvarjalčevem notranjem ritmu. Pri pisanju je mogoče uresničiti zelo veliko – od razumnosti, modrosti in discipline pa vse do sproščenosti, naivnosti, norosti in še marsičesa drugega. Repar ugotavlja, da se v času brezbrižnosti in vseenosti haiku pojavlja kot dar opazovanja in dragoceno urjenje pozornosti ter je kot tak pravzaprav čista poezija.

Čista poezija pa so tudi haikuji Miše Gams. Subtilno spremlja dogajanje v naravi, se predaja spremembam in kapljanju časa od pomladi do zime, opazuje živali in se zamaknjeno odziva na naravne pojave. Naravo gleda s svojim notranjim očesom, včasih jo z zazrtostjo vanjo skuša spreminjati ali vsaj razgibati. V vse to razkošje, ki ga tudi pooseblja, vnaša svoje občutke. Zdaj se predaja igrivosti in razigrano uživa v pisanosti naravnega dogajanja, zdaj se zave svoje osamljenosti, za hip tudi brezperspektivnosti in celo grožnje apokalipse.

Iznenada zasije drobec ljubezni in slutnja bližine moškega, vendar se zdi, da srci v dvojici utripata že nekoliko utrujeno. »Na balkonu dva / ustvarjata bližino, / intimno dvojino.« Čutnost je vsa nežna in topla – v enem od haikujev ženska moškemu kar naravnost predlaga, naj jo malo poboža. Zasije tudi otroški smeh, poraja se nemir deklice, ki jo s strehe gleda njena žoga. Poskočna navihanka je videti nedosegljiva, toda zagotovo se bo slej ko prej vse uredilo. Pesnica se zna nasmehniti in pošaliti, morebiten prihod žalosti in otožnosti prežene z ironijo. Kot dobra opazovalka naravnost uživa, da se ji ponuja toliko vsega. Izreče kritično besedo o kapitalizmu, v nekaterih haikujih druge ljudi poziva, kaj bi bilo primerno storiti, saj ima nakopičeno vednost o pasteh in presenečenjih življenja.

V naravo vnaša lastno dinamiko in kaže moč iskanja, preslikavanja zunanjih podob in pristne začudenosti. Včasih je v svojem videnju neposredna, drugič vse skupaj zavije v skrivnost in stanje, ki ga je treba razvozlati, razkriti in prepoznati odgovor. Ne brani se, da se kdaj pa kdaj pojavi contradictio in adiecto (hrupna tišina, kričeča tišina) na eni strani ter prepuščanje liričnosti na drugi strani. Presenetljivo je, kako ji uspe dogajanje in doživljanje nekako obrniti: »Širni ocean / v očesu žuželke; / dih bogomolke.« Ali pa: »Pikapolonica – / črne pike ti zmaknem; / sreča opoteča …« Zgodi se, da se odsevanje narave in prodiranje v duševnost iztečeta v nonsens, kar pa nikakor ne ogroža poetičnosti in globine ustvarjalkinega pisanja. Človek hoče ukrepati, narava »ravna« po svoje in je ni mogoče absolutno obvladati in si jo podrediti. V zvezi z njo se porajajo asociacije, vprašanja in pobude, tu in tam tudi parafraze.

Prišel bo čas, ko bo vsega konec: »Podrhtavanja – / divji tresljaji smrti. / Drevo te gleda.« Že res, da nam vsem grozi neizbežen konec, toda pesničina samogotovost pripomore, da je vztrajanje radoživo in smiselno. »Otrok tišine – / vsa vesolja so prazna, / a ti poln samega sebe.« Marsikaj se bo uresničilo. Če ne bo šlo drugače, se bo mogoče umakniti v sanje. Pesnica si ne da vzeti humorja, po katerem je znana v nekaterih svojih delih, zlasti v Podalpskih odštekankah. »Ledena gladina, / ne bodi, no, fina, saj / Lukenj si polna!«

Jezik haikujev avtorice Miše Gams je razgiban in estetsko dognan. Haikuji so včasih popestreni z lepo zvenečimi rimami, slog je razkošen in nadvse bogat. Tudi zgoščeni opisi zunanjega dogajanja zvenijo prepričljivo in literarno učinkovito.

Formalna pravila pisanja haikuja govorijo o tem, da je ta (tradicionalna) japonska pesniška oblika sestavljena iz treh verzov s skupaj sedemnajst zlogov, razporejenih pet–sedem–pet. Poglavitnega pomena je odzivanje na naravo. Začetek ustvarjanja haikujev sega v 17. stoletje – v tistem času je novo pesniško obliko uvedel japonski pesnik Matsuo Bashō in haiku je postal samostojna umetnost. Sodobno pisanje glede pravil dopušča veliko svobode.

Avtorica haikuje uredi v poglavja Pomladno obredje trenutka, Okruški poletja, Razbarvano jesensko tihožitje in Zamrznjeni odlitki trenutka. Že naslovi kažejo na izvirno pesničino slikanje dogajanja. In res, vsak od njih je nekaj posebnega: razvrščene so črke na listkih, večina enako velikih, kaka začetnica nekoliko večja, nekatere pa v krepkem tisku. Njihova razvrstitev kaže na iskanje izvirne likovne govorice. Na eni od fotografij je dodana kuhinjska rezalna deska, na kateri so ostanki graha ali česa podobnega, na drugi so orehi, en sam ima luknjo in po vsej verjetnosti ni užiten, na zadnji sliki črke obkroža vrvica. Na naslovnici sta udobna čevlja temne barve, eden obešen, drugi na tleh; morda simbolizirata odločno in hkrati svobodno pot v nove svetove ustvarjalnosti in raznovrstnih doživetij. Miša Gams kaže ustvarjalno moč tako na literarnem kot likovnem področju. Izdala je več pesniških zbirk in dva psihološka priročnika ter se uvrstila med vidne slovenske literarne ustvarjalke in ustvarjalce.