Piše: Marija Švajncer

Miša Gams, slovenska pesnica, pisateljica in literarna kritičarka, po izobrazni diplomantka
sociologije kulture in filozofije ter magistrica antropologije vsakdanjega življenja, je pri
Založbi knjig Kulturnega centra Maribor, Zavodu za umetniško produkcijo in založništvo, v
Zbirki Frontier, Poezija objavila zbirko haikujev z naslovom Priveži dušo na moj haiku
(2026). Oblikovanje in prelom je opravila Tina Horvat, grafično zasnovo ovitka Romeo
Štrakl, slike na naslovnici in v knjigi je ustvarila avtorica.
Slovenski filozof, pesnik in pisec haikujev Primož Repar, pravi, da haiku omogoča
eksistencialno odprtost za neznatne in subtilne izrazne možnosti, njegovo jedro je dogodek s
posebno osvetlitvijo. Haikuji so lahko napisani tako, da bodisi upoštevajo formalna pravila
bodisi se ravnajo po ustvarjalčevem notranjem ritmu. Pri pisanju je mogoče uresničiti zelo
veliko – od razumnosti, modrosti in discipline pa vse do sproščenosti, naivnosti, norosti in še
marsičesa drugega. Repar ugotavlja, da se v času brezbrižnosti in vseenosti haiku pojavlja kot
dar opazovanja in dragoceno urjenje pozornosti ter je kot tak pravzaprav čista poezija.
Čista poezija pa so tudi haikuji Miše Gams. Subtilno spremlja dogajanje v naravi, se
predaja spremembam in kapljanju časa od pomladi do zime, opazuje živali in se zamaknjeno
odziva na naravne pojave. Naravo gleda s svojim notranjim očesom, včasih jo z zazrtostjo
vanjo skuša spreminjati ali vsaj razgibati. V vse to razkošje, ki ga tudi pooseblja, vnaša svoje
občutke. Zdaj se predaja igrivosti in razigrano uživa v pisanosti naravnega dogajanja, zdaj se
zave svoje osamljenosti, za hip tudi brezperspektivnosti in celo grožnje apokalipse.
Iznenada zasije drobec ljubezni in slutnja bližine moškega, vendar se zdi, da srci v dvojici
utripata že nekoliko utrujeno. »Na balkonu dva / ustvarjata bližino, / intimno dvojino.«
Čutnost je vsa nežna in topla – v enem od haikujev ženska moškemu kar naravnost predlaga,
naj jo malo poboža. Zasije tudi otroški smeh, poraja se nemir deklice, ki jo s strehe gleda
njena žoga. Poskočna navihanka je videti nedosegljiva, toda zagotovo se bo slej ko prej vse
uredilo. Pesnica se zna nasmehniti in pošaliti, morebiten prihod žalosti in otožnosti prežene z
ironijo. Kot dobra opazovalka naravnost uživa, da se ji ponuja toliko vsega. Izreče kritično
besedo o kapitalizmu, v nekaterih haikujih druge ljudi poziva, kaj bi bilo primerno storiti, saj
ima nakopičeno vednost o pasteh in presenečenjih življenja.
V naravo vnaša lastno dinamiko in kaže moč iskanja, preslikavanja zunanjih podob in
pristne začudenosti. Včasih je v svojem videnju neposredna, drugič vse skupaj zavije v
skrivnost in stanje, ki ga je treba razvozlati, razkriti in prepoznati odgovor. Ne brani se, da se
kdaj pa kdaj pojavi contradictio in adiecto (hrupna tišina, kričeča tišina) na eni strani ter
prepuščanje liričnosti na drugi strani. Presenetljivo je, kako ji uspe dogajanje in doživljanje
nekako obrniti: »Širni ocean / v očesu žuželke; / dih bogomolke.« Ali pa: »Pikapolonica – /
črne pike ti zmaknem; / sreča opoteča …« Zgodi se, da se odsevanje narave in prodiranje v
duševnost iztečeta v nonsens, kar pa nikakor ne ogroža poetičnosti in globine ustvarjalkinega
pisanja. Človek hoče ukrepati, narava »ravna« po svoje in je ni mogoče absolutno obvladati in
si jo podrediti. V zvezi z njo se porajajo asociacije, vprašanja in pobude, tu in tam tudi
parafraze.
Prišel bo čas, ko bo vsega konec: »Podrhtavanja – / divji tresljaji smrti. / Drevo te gleda.«
Že res, da nam vsem grozi neizbežen konec, toda pesničina samogotovost pripomore, da je
vztrajanje radoživo in smiselno. »Otrok tišine – / vsa vesolja so prazna, / a ti poln samega
sebe.« Marsikaj se bo uresničilo. Če ne bo šlo drugače, se bo mogoče umakniti v sanje.
Pesnica si ne da vzeti humorja, po katerem je znana v nekaterih svojih delih, zlasti v
Podalpskih odštekankah. »Ledena gladina, / ne bodi, no, fina, saj / Lukenj si polna!«
Jezik haikujev avtorice Miše Gams je razgiban in estetsko dognan. Haikuji so včasih
popestreni z lepo zvenečimi rimami, slog je razkošen in nadvse bogat. Tudi zgoščeni opisi
zunanjega dogajanja zvenijo prepričljivo in literarno učinkovito.

2
Formalna pravila pisanja haikuja govorijo o tem, da je ta (tradicionalna) japonska pesniška
oblika sestavljena iz treh verzov s skupaj sedemnajst zlogov, razporejenih pet–sedem–pet.
Poglavitnega pomena je odzivanje na naravo. Začetek ustvarjanja haikujev sega v 17. stoletje
– v tistem času je novo pesniško obliko uvedel japonski pesnik Matsuo Bashō in haiku je
postal samostojna umetnost. Sodobno pisanje glede pravil dopušča veliko svobode.
Avtorica haikuje uredi v poglavja Pomladno obredje trenutka, Okruški poletja, Razbarvano
jesensko tihožitje in Zamrznjeni odlitki trenutka. Že naslovi kažejo na izvirno pesničino
slikanje dogajanja. In res, vsak od njih je nekaj posebnega: razvrščene so črke na listkih,
večina enako velikih, kaka začetnica nekoliko večja, nekatere pa v krepkem tisku. Njihova
razvrstitev kaže na iskanje izvirne likovne govorice. Na eni od fotografij je dodana kuhinjska
rezalna deska, na kateri so ostanki graha ali česa podobnega, na drugi so orehi, en sam ima
luknjo in po vsej verjetnosti ni užiten, na zadnji sliki črke obkroža vrvica. Na naslovnici sta
udobna čevlja temne barve, eden obešen, drugi na tleh; morda simbolizirata odločno in hkrati
svobodno pot v nove svetove ustvarjalnosti in raznovrstnih doživetij. Miša Gams kaže
ustvarjalno moč tako na literarnem kot likovnem področju. Izdala je več pesniških zbirk in
dva psihološka priročnika ter se uvrstila med vidne slovenske literarne ustvarjalke in
ustvarjalce.