Piše: Marija Švajncer

Rok Vilčnik, pod psevdonimom tudi rokgre, slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, scenarist in režiser, je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor, Zavodu za umetniško produkcijo in založništvo, v zbirki Frontier objavil svojo novo knjigo, pesniško zbirko Neskončno cvetenje (2026). Oblikovanje in prelom je opravila Tina Horvat, avtor spremne besede je odgovorni urednik založbe Peter Dobaj.

Rok Vilčnik je eden najbolj plodovitih in vidnih slovenskih literarnih ustvarjalcev, dejaven pa je tudi na drugih področjih, saj je diplomiral iz likovne pedagogike in ustanovil glasbene skupine Patetico, Simpatico, Papir in Pliš; zanje in za mnoge slovenske pevke in pevce piše besedila, poje tudi sam, zapomnili pa smo si ga kot sodelavca pri pisanju scenarijev ali glavnega scenarista pri nanizankah Naša mala klinika, Lepo je biti sosed, Ena žlahtna štorija, Trdoglavci in drugih. Za simpatično in zapeljivo Ančko, ki jo je upodobila v eni od epizod Naše male klinike Urška Vučak Markež, je scenarij napisal prav on. Trikrat je dobil nagrado Slavka Gruma, dvakrat žlahtno komedijsko pero, leta 2014 so mu v Mariboru podelili Glazerjevo listino.

Pesniška zbirka Neskončno cvetenje je sestavljena iz treh ciklov, prvega z naslovom Ljudje, ki se imajo radi, ne morejo narazen; drugega Kaj ima drevo od tega?; in tretjega, Enačbe in predah. V vseh treh delih pesnik kaže veliko umetniško moč in ustvarjalno silovitost. Pesmi so neustavljiv vrelec čustvenih stanj, modrosti ter velikih vprašanj in odgovorov o življenju in smrti.

Stalnica vseh treh delov je ljubezen, v marsičem je Vilčnikovo ustvarjanje tudi poezija srca v sodobnem pomenu besede. »Na začetku, čisto spodaj, / je srce.« Ali je skromnost lahko odpuščajoče srce? Srce ima osrčje, okoli njega krožijo prividi. Ljubezenske pesmi pojejo tako o veliki strasti, predajanju in nežni čutnosti, kot tudi o odhodu, negotovosti in občutku praznine. Poet se vpraša, kaj, če je kje karkoli bolj univerzalnega od ljubezni in bolj zlobnega od zla, in predlaga, da se je treba zaljubiti v življenje. Duša je na zemljevidu, cilj je označen z ljubeznijo. »Ljubezen je najlepši letni čas.« Toda to še zdaleč ni vse, kajti: »Bojim se, da je ljubezen / le izgovor, / da smo lahko / brez razloga srečni.« Na razpis ljubezni so se prijavili vsi, nihče pa ni izpolnjeval pogojev. Za ljubezen manjka besed in barv, pa tudi položajev ljubljenja, vseeno je človek zavezanec ljubezni, pogreša pa senzor za ugotavljanje njene pojavnosti v zraku. »Ljubezen je glavni vir / energije.« Toda od čiste ljubezni se je mogoče tudi umazati, nam sporoča pesnik, a kako bi lahko poslovili od ljubezni, ko pa je pravzaprav povsod. In še: kako se posloviti od samega sebe?

Še tako velika ljubezen pa je omejena s smrtjo. Smrt pesnik sicer povabi, naj prisede in nasloni svojo trudno glavo na minljivost, ni pa čisto prepričan, ali je kje kaj bolj odrešujočega od nje. Zaželi si, da bi ga ob smrti zakopali med knjige, saj bo tako lahko razpadel v črke. Pomisli, da je razen umiranja prav vse timsko delo, smrt je katapult, življenje pa izstrelek. »Kljuvam svojo esenco. / Loputam z vekami. / Skušam se zdrizniti mimo.« Ali smo si res vsi tujci, dokler ne umremo? Pripomni, da je starost pomanjkanje priložnosti.

V ciklu Kaj ima drevo od tega? se pesnik pogovarja z Bogom. Ta dvogovor je mogoče razumeti različno, pravzaprav po lastnih bralnih željah in nazorski usmeritvi. Za vernike je Bog resničen, ateisti se najdejo v nekaterih trditvah o avtorjevem dvomu, verska zamaknjenost se umakne blasfemiji. Videti je, kot da se avtor od absoluta in stvarnika obrača k človeku in ga poziva, naj s svojim življenjem postori kaj smiselnega in tudi velikega. Kdaj pa kdaj se mu Bog zazdi nadvse podoben človeku. Vpraša ga, ali je kriv za trpljenje.

Rok Vilčnik, kar je seveda samoumevno, zaupa v moč poezije, saj začuti, da je tedaj, kadar pesem plapola, človek večen. Ena od posebnosti njegove poezije je v tem, da je naslov pesmi večkrat tudi prvi verz. Pesnik povezuje abstraktno in konkretno, prepleta posamezno in splošno ter materialno in duhovno. V pesniški zbirki Neskončno cvetenje se košatijo paradoksi, obrati in presenečenja, kdaj pa kdaj zasije nonsens, psihologizmi so poglobljeni in estetsko dognani, dvoumnost in skrivnosti načrtni. Naslovna pesem Neskončno cvetenje je napisana tako, da se v njej izpove ženska. Ko se je rodila, je njen oče posadil češnjo. Čeprav je to storil preplitko, je drevo vseeno zraslo. Žensko je doletelo razočaranje: »Zaradi cvetoče krošnje / ga nisem mogla videti, / ko nas je zapustil – Še danes si predstavljam, / da stoji za snežno belimi cvetovi / in si bo premislil.« Nekatera vprašanja, ki jih postavlja pesnik, ostanejo brez odgovora, toda napisana so tako, da si lahko nanje odgovorimo sami. Pojmi so poosebljeni, Vilčnik je vešč domiselnih besednih iger, spoznanja zna spretno obrniti v njihovo nasprotje in je posredno tudi angažiran. Njegove pesmi imajo poseben ritem in kar kličejo po uglasbitvi. Sestavljene so iz različno dolgih kitic, nekatere se ponujajo kot aforizmi, so pa tudi take, ki so čisto kratke modrosti in zato nič manj povedne; več jih je razvrščenih skupaj na istih straneh, v drugem delu zbirke pa so natisnjene z zelo majhnimi črkami. Avtor ohranja pisanje, ki je določeno z brezhibnimi pravopisnimi pravili..

Peter Dobaj v spremni besedi pravi, da se poezija pogosto začne tam, kjer se izkustvo upre pozabi, in to ne v samem dogodku, temveč v njegovem odmevu. Iz takšnega zaledja vznikajo Vilčnikove pesmi in so videti kot usedlina sveta, »… kot to, kar se iz bolečine, izgube, bližine in minevanja izlušči v besedo«. V pesnikovi poeziji je po Dobajevem mnenju izrazito navzoča podoba kot nosilka notranjega stanja. Moč poezije Roka Vilčnika je v zadržanosti, ekonomiji izraza in tihih premikih pomena, njena resnica ni deklarativna, temveč sugestivna, ena njenih temeljnih kvalitet je v tem, da pesnik individualno izkušnjo preobrazi v nekaj širšega, ne da bi pri tem izgubila intimnost. »V teh pesmih nič ne govori na glas, pa vendar vse odmeva. In prav zaradi tega ostajajo. Kakor cvetenje, ki se ne izčrpa v enem letnem času, ampak se vrača kot tiha, neizprosna in obenem krhka resnica spomina,« sklene svojo refleksijo Vilčnikove pesniške ustvarjalnosti Peter Dobaj.