I AVTOR
1. Se lahko na kratko predstavite? Kdo ste, od kod prihajate in kako se je začela vaša literarna pot?
Sem Idriz Selimović, doktor managementa kakovosti, ki se poleg svojega strokovnega dela dobro znajde tudi pri ključavničarskih in gradbenih opravilih. Živim v Novem mestu, kamor sem se leta 1986 preselil iz Bosne.
Moja literarna pot se je začela leta 2016, ko sem v bosanskem jeziku izdal zbirko pripovedk zgodovinsko-humorističnega in avtobiografskega značaja z naslovom Daleko je moja kuća (Hiša moja je daleč).
2. Kdaj ste si prvič rekli: »Zdaj sem avtor«? Kaj je bil tisti trenutek ali dogodek?
Tega trenutka ne bom nikoli pozabil. Ko sem v rokah držal prvi natisnjeni izvod svoje zbirke pripovedk, sem si prvič zares rekel: »Zdaj sem avtor.« Ob tem se mi je porodila misel: »Da, tudi jaz bom temu svetu nekaj povedal – in to bo ostalo za menoj.«
3. Kaj vam danes pomeni pisanje? Je predvsem potreba, delo, veselje, način razmišljanja, poslanstvo – ali kaj drugega?
Pisanje mi danes pomeni predvsem potrebo in način, kako se razbremenim. Pišem vedno zvečer, preden grem spat. Takrat na papir odložim svoje breme – vse, kar je prinesel preživeti dan, pa tudi spomine, ki živijo v meni in me prosijo, naj jih izlijem na papir. Ob pisanju se umirim, sprostim in na neki način tudi osvobodim.
4. Od kod prihajajo vaše ideje in navdih? Kdo ali kaj vas pri ustvarjanju najbolj spodbuja?
Moje ideje in navdih izvirajo predvsem iz Bosne – iz njene zgodovine, prepletanja orientalskega in zahodnega sveta ter iz zgodovinskega zanikanja obstoja Bosne in Bosancev. Potreba po pričevanju o obstoju Bosne ter o vpetosti vseh njenih posebnosti v širši evropski kulturni prostor je zame neizčrpen vir navdiha.
Tako v mojih pripovedkah kot v prvem romanu Derviš je to osrednja tema: srečevanje različnih civilizacij, vendar v nežnem, človeškem pomenu te besede.
II KNJIGA
5. Predstavite nam svojo knjigo. Kaj je njena osrednja tema, misel oziroma zgodba in kaj je bilo izhodišče zanjo?
Roman Derviš pripoveduje zgodbo o prepovedani ljubezni med lokalnim dervišem in soprogo avstrijskega generala. Dogajanje je umeščeno v Sarajevo v času avstro-ogrske okupacije, ko se na istem prostoru srečujejo in prepletajo različne vere, kulture, navade in pogledi na svet.
Ljubezenska zgodba je hkrati izhodišče za globlja vprašanja, s katerimi se spoprijema glavni junak. Derviš se v svojih notranjih dialogih sprašuje o grehu, Bogu, ljubezni in lepoti življenja. Razpet je med svojo duhovno zavezanostjo in čustvi, ki jih ne more preprosto zanikati.
Izhodišče za roman je bila prav ta posebnost Bosne in Sarajeva – prostor, kjer se že stoletja srečujeta orientalski in zahodni svet. Skozi intimno zgodbo dveh ljudi sem želel prikazati tudi širše srečevanje različnih kultur in civilizacij ter večni boj med dolžnostjo in človekovimi najglobljimi čustvi.
6. Kaj vam pomeni naslov knjige? Kako je nastal in v kakšnem odnosu je z vsebino?
Naslov Derviš se mi je ponudil skoraj sam od sebe. Že med pisanjem sem vedel, da bo roman nosil prav ta naslov. Derviš je osrednja osebnost zgodbe, vendar naslov ne označuje le njega in njegovega položaja, temveč predvsem njegov notranji svet.
To je človek, ki se mu zaradi ljubezni začne podirati vse, kar je do tedaj vedel in verjel o življenju, grehu, dolžnosti in samem sebi. Ljubezen ga postavi pred preizkušnjo, na katero ni pripravljen, a je zaradi nje kljub temu pripravljen zapustiti varnost znanega in skočiti v neznano. Zato naslov Derviš v sebi nosi celotno bistvo romana – človeka, razpetega med duhovnim prepričanjem in močjo lastnih čustev.
7. Zakaj je ta knjiga nastala prav zdaj? Je povezana s konkretnim obdobjem, dogodkom ali življenjsko izkušnjo?
Knjiga ni nastala zaradi enega samega dogodka, temveč kot posledica vsega, čemur smo bili v zadnjih štiridesetih letih priča na območju nekdanje Jugoslavije. Ti dogodki so v meni vzbudili potrebo, da tudi sam prispevam k ohranjanju Bosne, njene zgodovine in identitete. Želel sem povedati, kako lepa je ta dežela in kako so njeni ljudje kljub grozotam zadnjih vojn ohranili sposobnost sobivanja, strpnosti in sprejemanja drugačnosti.
Roman je sicer postavljen v čas avstro-ogrske okupacije, vendar prav to obdobje ponuja izjemno ozadje za takšno zgodbo. Je nema priča temu, da so Bosna in Bosanci že od nekdaj del evropskega kulturnega prostora. Hkrati kaže, da je mogoče živeti z različnimi kulturami, verami in narodi, jih spoštovati ter pri tem ne pozabiti na svojo identiteto. Prav zaradi dogodkov našega časa se mi je zdelo pomembno, da to zgodbo povem zdaj.
8. Kaj vam knjiga pomeni osebno? Kaj je v njej najbolj vašega?
Najbolj moj je glavni lik, Derviš. Ni moj avtobiografski portret, vendar so njegova notranja vprašanja tudi moja. Ko se sprašuje o svetu, religiji, Bogu in ljubezni, skozi njega na neki način spregovorim tudi sam.
Zato mi knjiga pomeni veliko več kot samo zgodbo. V njej je del mojega notranjega sveta, mojih dvomov in iskanj odgovorov na vprašanja, ki spremljajo človeka skozi življenje. Njenega izida se zelo veselim in verjamem, da se bo marsikateri bralec prepoznal v Derviševih notranjih dialogih ter v njih odkril tudi del svojih vprašanj.
9. Kako je knjiga nastajala? Kako poteka vaš ustvarjalni proces – od prve zamisli do končnega besedila?
Ogrodje zgodbe in glavne like sem imel oblikovane, še preden sem se lotil pisanja. Nato sem likom preprosto dovolil, da skozi pisanje sami povabijo v zgodbo nove osebe ter začnejo oblikovati odnose med njimi. Tako se je zgodba postopoma razvijala in me včasih odpeljala tudi v smer, ki je na začetku nisem predvidel.
Pisanje je potekalo predvsem zvečer, po končanem dnevu, ko so besede začele skoraj same teči in se zlivati na papir. Med pisanjem sem okoli sebe pogosto začutil zelo živo vzdušje kraja dogajanja. Zdelo se mi je, kot da so ljudje iz romana zares tam, ob meni, in mi sami pripovedujejo svojo zgodbo.
10. Kaj je pri pisanju težje: najti pravo idejo ali jo znati dobro izpeljati? Koliko je pri tem pomembna vztrajnost, disciplina in obrt?
Osebno mi ni težko najti ideje. Večji izziv je zagotoviti dovolj časa, da jo lahko dobro izpeljem. Poleg pisanja sem vpet v številne druge dejavnosti, zato je čas, ki ga namenim ustvarjanju, vedno rezultat kompromisov in usklajevanja z drugimi obveznostmi. Želim si, da bi ga imel več, in prepričan sem, da si ga bom v prihodnje tudi vzel.
Vztrajnosti in discipline mi ne manjka, še posebej zato, ker je pisanje postalo del mojega večernega rituala sproščanja. Pomembna pa je tudi obrt: dobra ideja je šele začetek, nato jo je treba potrpežljivo razviti, oblikovati like in njihove odnose ter vse skupaj povezati v zgodbo, ki bo nagovorila bralca.
11. Kako pomemben je za vas slovenski jezik? Koliko pozornosti namenjate iskanju prave besede, jeziku in razvijanju lastnega izraza?
Slovenščina ni moj materni jezik, vendar ji prav zaradi tega namenjam še več pozornosti. Vsako besedo skrbno pretehtam in iščem izraz, ki bo čim natančneje prenesel tisto, kar želim povedati.
Razmišljam v bogatem bosanskem jeziku, njegov miselni in čustveni svet pa poskušam preliti v prav tako bogato slovenščino, ki jo imam zelo rad. To iskanje prave besede zame ni ovira, temveč pomemben del ustvarjalnega procesa in razvijanja lastnega literarnega izraza.
12. Kako bi opisali svojo poetiko? Katerim načelom, vrednotam ali merilom sledite pri pisanju?
Svojo poetiko bi opisal kot preplet zgodovinskega spomina in človekovega notranjega sveta. Zgodovina v mojih zgodbah ni samo ozadje dogajanja, temveč prostor, v katerem se srečujejo različne vere, kulture, identitete in človeške usode. Posebej me zanima Bosna kot stičišče orientalskega in zahodnega sveta ter kot prostor, kjer so ljudje skozi stoletja živeli drug ob drugem, ne da bi se morali odpovedati lastni identiteti.
Pri pisanju sledim predvsem človeku in njegovim notranjim vprašanjem. Zanimajo me ljubezen, vera, Bog, greh, pripadnost in dvomi, ki človeka spremljajo skozi življenje. Bralcu ne želim ponujati enostavnih odgovorov ali ga o čem prepričevati. Želim ga spodbuditi, da se ob zgodbi ustavi, začuti like in se v njihovih vprašanjih morda prepozna tudi sam. Moja temeljna načela so iskrenost, spoštovanje drugačnosti in prepričanje, da lahko človek sprejema druge, ne da bi pri tem izgubil samega sebe.
13. Kako sprejemate odzive urednikov, recenzentov in drugih bralcev? Kdaj veste, da je besedilo zares končano?
Pri svojih dosedanjih dveh knjigah sem vedel, da je besedilo končano takrat, ko liki niso imeli ničesar več povedati. Lahko bi jih sicer še naprej »vlekel« po novih krajih, jih postavljal v nove situacije in v njihova življenja pripeljal nove ljudi, vendar to zgodbi ne bi več prineslo ničesar bistvenega. Ko liki povedo vse, kar so morali povedati, je zame njihova zgodba zaključena.
Odzive urednikov, recenzentov in bralcev sprejemam odprto in s spoštovanjem. Avtor je svojemu delu zelo blizu, zato ga ne more vedno videti z enake razdalje kot drugi. Ne glede na to, kaj napiše in kakšno vrednost v svojem delu prepozna sam, so urednik, recenzent, založnik in nazadnje bralci tisti, ki presodijo, ali jih je besedilo nagovorilo in ali v njem prepoznajo resnično vrednost..
14. Kako pomembni so za vas naslovnica, oblikovanje, ilustracije in fotografije? Kdaj knjiga po vašem mnenju postane celovito umetniško delo?
Naslovnica, oblikovanje in spremno besedilo so prvi stik bralca s knjigo, še preden ta prebere njeno prvo vrstico. To je še posebej pomembno pri manj znanih avtorjih oziroma pri tistih, ki si šele utirajo pot do širšega kroga bralcev. Prav prvi vizualni vtis lahko odloči, ali bo nekdo knjigo vzel v roke in si jo želel podrobneje spoznati.
Oblikovanje, ilustracija in fotografija so zame še en kanal umetniškega izražanja. Knjigi lahko dodajo novo razsežnost ter pomagajo ustvariti celovit vtis o njenem svetu in vzdušju. Knjiga postane celovito umetniško delo takrat, ko se njena vsebina, jezik in vizualna podoba med seboj dopolnjujejo ter skupaj nagovorijo bralca.
15. Kaj si želite, da bi vaša knjiga sprožila pri bralcu? Katero misel, občutek, vprašanje ali izkušnjo naj bi odnesel s seboj?
Želim si, da bi bralec po zadnji strani še nekaj časa ostal z Dervišem in njegovimi vprašanji. Da bi se skupaj z njim vprašal o ljubezni, veri, Bogu, grehu in o tem, kaj se zgodi s človekom, ko življenje postavi na preizkušnjo vse, v kar je do tedaj verjel.
Ne želim mu ponuditi enega samega odgovora, temveč ga spodbuditi, da poišče svojega. Rad bi tudi, da bi skozi zgodbo začutil Bosno kot lepo, bogato in večplastno deželo, v kateri se že stoletja srečujejo različni ljudje, vere in kulture. Če bo bralec po prebrani knjigi nekoliko bolj odprt do drugačnosti, hkrati pa bo globlje razmišljal o sebi in svoji identiteti, bo knjiga dosegla svoj namen.
III AVTOR, LITERATURA IN SVET
16. Kaj je po vašem mnenju temeljni smisel literarnega ustvarjanja? Kaj literatura pomeni vam osebno in kaj lahko pomeni družbi?
Literarno ustvarjanje je zame kanal, skozi katerega lahko svetu pokažemo, kako ga vidimo in doživljamo. Vsaka knjiga je le eden izmed ševilnih mogočih pogledov na svet, vendar lahko prav ta pogled nekoga ustavi, se ga dotakne in spodbudi k razmišljanju.
Če avtorju uspe pritegniti ljudi k branju, je to že velik uspeh. To je še posebej pomembno v današnji hitro drveči družbi, preplavljeni z medijskimi vsebinami in kratkimi informacijami, ki jim pogosto namenimo le nekaj trenutkov pozornosti. Literatura od človeka zahteva čas, zbranost in pripravljenost, da vstopi v svet drugega.
Branje je zato po mojem mnenju nenadomestljivo. Ohranja človekovo sposobnost poglobljenega razmišljanja, doživljanja in razumevanja drugih. Družba, ki ohranja zanimanje za knjige in kulturo branja, je po mojem prepričanju tudi bolj razmišljujoča in zdrava družba..
17. Kaj sta za vas umetnost in kultura? Kakšna je njuna vloga v življenju posameznika in družbe danes?
Umetnost in kultura sta izjemno pomembni za oblikovanje in ohranjanje identitete nekega naroda. V njiju so shranjeni njegova zgodovina, spomin, jezik in način doživljanja sveta. Brez kulture bi družba težko razumela, od kod prihaja in kdo pravzaprav je.
Vsak človek ima potrebo po kulturnih in umetniških vsebinah, čeprav se tega morda ne zaveda vedno. Marsikdo tudi sam ustvarja, vendar nikoli ne zbere dovolj poguma, da bi svoje delo pokazal drugim ali ga objavil. Prepričan sem, da je v ljudeh veliko več ustvarjalnosti, kot je dejansko vidimo.
Umetnost in kultura v vsakem smislu bogatita in lajšata življenje. Posamezniku omogočata, da izrazi svoje občutke in bolje razume sebe, družbi pa ponujata trdno osnovo za razumevanje preteklosti in današnjega sveta. Zato nista razkošje, temveč pomemben del zdravega življenja posameznika in družbe.
18. Ali ima literarni ustvarjalec tudi etično in družbeno odgovornost? In če jo ima – kako naj se ta kaže v njegovem delu?
Seveda jo ima. Prepričan sem, da mora avtor s svojim delom spodbujati moralne in etične vrednote, vendar ne tako, da bi bralcu govoril, kaj je prav in kaj narobe. Literatura ne sme pridigati ali ponujati že pripravljenih odgovorov.
Njena moč je v tem, da skozi zgodbo, like in njihove odločitve bralca spodbudi k razmišljanju. Avtor naj odpira vprašanja in ustvari prostor, v katerem lahko vsak sam presoja, išče odgovore ter oblikuje svoj odnos do dobrega in slabega. Največjo vrednost ima prav spoznanje, do katerega človek pride sam.
19. Katera knjiga ali kateri avtor je pomembno zaznamoval vaše življenje? Kaj ste od njega kot bralec ali ustvarjalec odnesli?
Moje življenje sta zagotovo pomembno zaznamovala Meša Selimović z romanom Derviš in smrt ter Ivo Andrić z romanom Most na Drini. To sta deli, ki človeka in svet raziskujeta z dveh različnih strani, vendar se prav zaradi tega tudi dopolnjujeta.
Meša Selimović se poglablja v človekovo notranjost, v njegov odnos do samega sebe, njegovih prepričanj, dvomov in strahov. Ivo Andrić pa v ospredje postavlja zgodovinsko dogajanje in usode ljudi, ki se znajdejo v njegovem vrtincu. Lahko bi rekel, da se Selimović obrača navznoter, Andrić pa navzven – proti svetu, ki obdaja človeka.
Kot bralec in ustvarjalec sem od njiju odnesel spoznanje, da človeka ne moremo razumeti brez njegovega notranjega sveta, prav tako pa ga ne moremo ločiti od časa, prostora in zgodovinskih dogodkov, v katerih živi
III AVTOR, LITERATURA IN SVET
20. Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati? Zakaj?
Dobro pisanje lahko avtorju prinese oboje, vendar je pomembnejše vprašanje, kaj bi s slavo in bogastvom storil. Slava bi mi pomenila predvsem priložnost, da svoj glas ponesem dlje, povem, kaj mislim, in več ljudi spodbudim k razmišljanju o stvareh, ki so pomembne za človeka in družbo.
Bogastvo pa bi mi pomenilo predvsem svobodo – da bi lahko več časa namenil pisanju in potovanjem, ne da bi moral vedno razmišljati, koliko si jih lahko privoščim. Če lahko izbiram, bi torej vzel kar oboje – vsakega po eno dovolj veliko žlico.
21. Če bi vam vzeli besede in pisalo, kako bi poiskali svojo resnico?
Z molkom. Molk zame ni praznina, temveč prostor, v katerem lahko človek najgloblje prisluhne sebi. Brez besed in pisala bi svojo resnico iskal v opazovanju sveta, ljudi in lastnih občutkov. Pustil bi, da se vse, kar nosim v sebi, umiri in očisti nepotrebnega hrupa. Morda se prav v molku najjasneje pokaže tisto, česar z besedami včasih ne znamo ali ne upamo povedati.
22. Kaj po vašem mnenju naredi knjigo – knjigo? In kdo je vaš bralec, ki mu je vaše pisanje namenjeno?
Knjige ne naredijo knjige samo platnice, natisnjene strani in zgodba. Prava knjiga nastane takrat, ko zapisane besede v bralcu prebudijo občutek, misel ali vprašanje, ki ga spremlja tudi potem, ko jo odloži. Če se bralec ob njej ustavi, začne razmišljati o sebi in svetu ali na nekaj pogleda drugače kot prej, je knjiga dosegla svoj namen.
Moj bralec ni določen z leti, narodnostjo ali vero. To je vsakdo, ki je pripravljen za nekaj časa upočasniti korak, vstopiti v notranji svet drugega človeka in se srečati z njegovimi dvomi. Pišem za bralca, ki ga zanimajo ljubezen, vera, zgodovina, identiteta in srečevanje različnih kultur. Predvsem pa za tistega, ki od knjige ne pričakuje že pripravljenih odgovorov, ampak je skupaj z njenimi liki pripravljen iskati svoje.