Piše: Andrej Koren

Bojan Tomažič – SLIKE, KI VIDIJO, Globinski portreti mojih sodobnikov

ob otvoritvi razstave v Sladkem Vrhu, oktober 2026, KUD Zid na meji

Bojana Tomažiča poznamo kot človeka umetnosti. Je pisatelj, glasbenik in likovni umetnik. Na razstavi v Sladkem Vrhu je na ogled je postavil portrete. Z naslovom globinski portreti sodobnikov nas nagovarja k razmišljanju. Kateri Bojanovi sodobniki so na slikah? Podobe človeških glav so nenavadne poslikave krogov. Nekdo v krogu ali iz kroga Bojanovih sodobnikov?

Krog, eden izmed najstarejših in najmočnejših likovnih znakov pomeni celoto, rojstvo, ponavljanje, planet, obraz, oko, življenje, umiranje …Na pričujočih podobah se krog umika geometrični popolnosti. Je poškodovan, popraskan, premazan, naplasten, ranjen, grob … Takšen, kot je slehernik. Gledamo portrete nepopolnih in ranjenih, a še vedno živih?
Ne, pomembno je nekaj drugega:
Ti krogi, te glave, ti obrazi gledajo nas.
Ko stopimo pred sliko, se zgodi majhen paradoks. Mislimo, da smo prišli gledat umetniško delo. Potem pa začutimo, da smo sami postali del njega. Mi gledamo njih.
One gledajo nas.

In nenadoma se vprašamo: Kdo je tukaj gledalec? Lahko nas gleda ena glava ali cela množica glav, oči, pogledov, ljudi. Vsak s svojo zgodbo, svojim notranjim svetom in svojo tišino.
Prav njihova nepopolnost jim daje značaj. Med njimi ni pravega reda, vendar tudi ni popolnega kaosa. Delujejo kot nekakšen vizualni orkester. Podobe nimajo oči, nosu in ust v klasičnem pomenu, vendar vseeno delujejo kot obraz. Morda zato, ker človek obraza ne prepoznava samo po njegovih podrobnostih, ampak predvsem po občutku. Ta občutek se stopnjuje, ko se gledalec znajde pred množico glav. Ni več tisti, ki opazuje. Postane opazovani. 

V času, ko vsi gledamo druge, na ulici, na televiziji, na telefonih, na družbenih omrežjih, smo morda pozabili, kako neprijeten je lahko občutek, ko nekdo gleda nas. Avtor nam s svojimi motivi pravzaprav postavi vprašanje:
Kdo pravzaprav gleda koga?

Nanj Bojan odgovarja s svojevrstno likovno poetiko. Njegove glave ne gledajo sveta skozi nas. Gledajo nas. Je to samo likovna igra? Ali pa tudi precej širše družbeno vprašanje? Živimo v času, ko država gleda državljana, politika volivca, mediji politiko, družbena omrežja vse nas. Sateliti, kamere, algoritmi in umetna inteligenca ustvarjajo svet, v katerem je človek vse bolj opazovan. Toda kaj se zgodi, ko gledani vrne pogled? Kdo danes pravzaprav gleda koga? Še znamo vrniti pogled in reči: »Vidimo vas?«

Prav v tem je po moje moč Tomažičevih glav. Ne kričijo. Ne razlagajo. Ne obtožujejo. Samo gledajo. In včasih je tih pogled veliko bolj neprijeten od najglasnejše politične parole.In v čem se na razstavi izraža odgovor na poglavitno vprašanje?

Ni pomembno, kdo koga gleda, ampak kdo si še upa vrniti pogled.

Morda bomo v slikah Bojana Tomažiča vsak zase našli drugačen odgovor. V tem je čar umetnosti. Ne pove nam nujno, kaj moramo videti. Včasih nas samo pripravi do tega, da pogledamo še enkrat, da vidimo ljudi, da vidimo drug drugega.

Toda POZOR! Zelo mogoče je, da bo med vašim gledanjem nekdo gledal vas.

Andrej Koren