Litera, 2025

Piše: Matej Krajnc

Zadnja leta se kot bralec (in kot recenzent) čisto preveč redno sprašujem: je kaj narobe s sodobnim slovenskim romanom ali mano kot bralcem, da me, podobno kot dobra mera sodobne slovenske poezije, pušča hladnega? Nagrajevane knjige se me praviloma redko dotaknejo, bolj mi diši tisto, kar ostaja ob strani, tudi skrito, da je treba kopati in najti. Ko dobim v roke kak roman, ki me pritegne, je to štof za Edwin Hawkins Singers in še bolj vesela novica je, da me avtorice in avtorji, ki jim zaupam, ponavadi ne razočarajo. Se tudi zgodi, a praviloma gre. Tako sem se z velikim veseljem lotil romana Anjuše Belehar (o njem bomo še pisali), se razveselil, da so med Jenkovce letos nominirali Karlovška, Mustarja in Dobnika, se čudil, da zraven ni Osojnika, ki ostaja na tem področju nepremagljiv in neprecenljiv z vsako novo knjigo znova, vedno pa je tudi kar nekaj veselja, ko med nominirankami za kresnika opazim ime Anje Radaljac – s prejšnjim romanom, o katerem smo že pisali, in z novim, ki ta hip morda ni več čisto nov, je pa za zdaj še vedno najbolj aktualen. Da ni za nobenega teh romanov dobila ugledne nagrade, je seveda druga zgodba, a za njo ne velja porabljati prostora, vsaj ne na tem mestu.

Oba omenjena romana sta bila vsaj zame daleč nad povprečjem običajne prozne bere pri nas tudi v kontekstu nominacij za kresnika. Radaljac je od svojih že tako obetavnih proznih začetkov razvila svež, prepoznaven slog; gre za sodobno, drzno pisavo, za katero mora imeti bralec dovolj konteksta in znanja. Četudi je roman če se ne vrneš žanrsko precej neposredno označen (znanstveno-fantastični filozofski roman), gre za delo z izrazito nadžanrskimi prvinami. Od Radaljac niti ne bi pričakovali konvencionalnega načina pisanja, najmanj pa še, da bi nam bile njene prota- in antigonistične osebe “všečne” na običajen način, so pa zato tem bolj zanimive; njeno brezkompromisno atmosferično pisanje ne sledi vsakdanji rabi jezika, pač pa ta jezik vedno znova odpira izziv pred samim sabo, tako pravopisno kot slogovno: to je domišljen koncept, a hkrati eksploziven in iz trenutka.

Kaj torej pomeni živeti, kako sprejemati izgubo in ali je mogoče obstajati brez bolečine. V distopičnem svetu, zaznamovanem z ekološkim uničenjem, vojnami in razpadanjem medčloveških vezi, se pokaže, da največja nevarnost za človeštvo ni zgolj fizično izginjanje, temveč izguba sposobnosti za odnos z bližnjim/drugim …

Človek je bitje, ki se kali v odnosih z drugimi ljudmi. Ne obstajamo samo kot posamezniki, temveč tudi skozi poglede, dotike, spomine in občutke drugih ljudi. Ti drugi nam omogočajo, da se prepoznamo in razumemo lastno identiteto. Ko nekoga izgubimo, zato ne izgubimo zgolj njegove prisotnosti, temveč tudi del sveta, ki je obstajal samo v odnosu z njim. Žalovanje je v tem smislu več kot bolečina zaradi odsotnosti, soočenje z dejstvom, da se je spremenil tudi naš lastni način bivanja.

Kako izbrišemo bolečino? Najbrž zgolj odložimo. Človek si pogosto želi pozabiti tisto, kar ga boli, toda spomin na izgubo je hkrati dokaz, da mu je nekdo bil blizu, da mu je nekaj pomenil. Bolečina je tako lahko tudi izraz ljubezni in navezanosti. Popolno življenje brez trpljenja bi najbrž pomenilo tudi življenje brez globine, ranljivosti in brez pristne povezanosti. In če že rešujemo sebe ali nekoga bližnjega/drugega, rešujemo s tem tudi svet vobče?

Naslov če se ne vrneš tako odzveni silno večplastno, kar je tudi ena tehtnejših značilnosti avtoričinega pisanja. V sebi nosi negotovost čakanja in najbrž (vsaj tako si upamo misliti) spoznanje, da se nekatere stvari nikoli ne vrnejo v prvotno obliko. Toda vrnitev morda ne pomeni nujno vnovične fizične prisotnosti. Nekdo se lahko vrne skozi spomin, pripoved ali sled, ki jo je pustil v drugem človeku. V tem smislu je spomin oblika odpora proti izginotju: dokler se nekoga spominjamo in priznavamo njegov obstoj, mu ne dovolimo, da bi bil popolnoma izbrisan.

Impliciramo vračanje k romanu, vedno vnovično branje, kakopak.