Piše: Jana Hartman Krajnc

V zbirki Sprejeto založbe KCM je letos (2026) izšla knjiga Idriza Selimovića DERVIŠ. Naslov in naslovnica ti že dasta slutiti, da se v knjigi skriva roman iz islamskega sveta. In kdo je derviš? Islamski svečenik, pripadnik duhovne smeri znotraj islama. Pripada Alahu z notranjo čistostjo, skromnostjo in molitvijo. Se duhovno izpopolnjuje in svoje življenje posveča veri in bogu. Sliko na naslovnici je generiral avtor sam. Prikazuje osnovno tematiko romana: spredaj derviš v razmišljanju, v ozadju v obrisih ženska podoba.

Na zadnji strani zadnje platnice se bralec seznani s kratko predstavitvijo vsebine knjige in spozna 58-letnega avtorja Selimovića, rojenega v Bosni in Hercegovini, ki pa od leta 1986 živi v Sloveniji (natančneje v Novem mestu – op. pis.). »Je slovenski avtor, znanstveni sodelavec in svetovalec.« Malo podrobnejši življenjepis Idriza Selimovića je na koncu knjige, na strani 157. Vsebina romana ni razdeljena na poglavja, ampak je pisana v enem zamahu.

Kraj dogajanja je Bosna, Sarajevo in okolica, kjer se prepletata orientalska in zahodnjaška kultura, muslimanska in katoliška vera. Zelo lepo je to prikazano že takoj na začetku z opisom: »Zunaj se je z desne strani slišalo učenje mujezina z bližnje džamije, z leve pa zvonovi mestne cerkve.« (str. 7). Tudi na strani 16: »Življenje se je lenobno vleklo po čaršijskih sokakih, po redu, ki je veljal že stoletja. Tu so se menjavali vladarji in vere, kraljestva in cesarstva, a človeška narava je vedno ostala ista.« Začetek dogajanja je naveden na str. 16 in 17: »… v letu tisoč dvesto triindevetdesetem po hidžri.« To se pravi po gregorijanskem koledarju nekje okrog leta 1877 in se nadaljuje v naslednjih letih, ko Avstro-Ogrska stopi v Bosno.

Osnovna zgodba pripoveduje o dervišu Davudu iz sarajevske trakije, ki živi po verskih predpisih, razume stiske drugih in jim pomaga s svojo duhovnostjo. Pomembno mesto v njegovem življenju ima njegov mentor Abdurahman, ki predstavlja duhovno avtoriteto in povezavo z Davudovim dosedanjim načinom življenja. Spozna Veroniko Mazowietzky, ženo avstrijskega generala, Poljaka Rudolfa Mazowietzkyja, ki zboli za duševno boleznijo in ima občasne napade s halucinacijami. Veronika išče zaman pomoč pri krščanskih zdravilcih in duhovnikih, zato poprosi še za pomoč derviša Davuda. Ta res blagodejno vpliva na generalovo stanje, zato se za tri mesece preseli k Veroniki in njenemu možu, da bi skrbel zanj. To pa je za Davuda usodno, kajti Veronika se zaljubi vanj in tudi njemu je mlada žena všeč. V dervišu se bije notranji boj med verskimi predpisi in človeškim nagnjenjem. Nasprotujejo si: vera in dvom, razum in čustva, duhovnost in telesnost, dolžnost in osebna želja, zvestoba verskim načelom in želja po svobodi. Zmagajo človeška čustva nad duhovnostjo. Odloči se, da zapusti tekijo in mentorja Abdurahmana ter skupaj z Veroniko, ki zapusti bolnega moža, odide novemu življenju naproti.

Čeprav vsebino ne razmejujejo poglavja, jo lahko razdelimo na več vsebinskih sklopov, kot so: Davudovo življenje in duhovno poslanstvo, Sarajevo in zgodovinsko ozadje, srečanje z Veroniko, generalove težave in Davudova pomoč, derviševo bivanje v generalovi hiši, Davudov notranji boj, odločitev za novo življenje. Med rdečo nit vsebine so vrinjene še obrobne zgodbe, in to: preteklost, zgodba, ki jo pripoveduje pesem ali knjiga, spominjanje, preteklo življenje glavnih junakov. Davudova zgodba nas opozarja, da človek kljub trdnim prepričanjem ni imun na čustva in notranje konflikte. Tudi duhovno močan človek se lahko znajde v položaju, ko začne dvomiti o svojih vrednotah.

Poleg glavnih oseb Davuda, Veronike, Rudolfa Mazowietzkyja in Abdurahmana, moram imenovati tudi Glas. To je Davudova vest, s katero se v notranjem dialogu pogovarja. Opominja ga, prikazuje mu razne situacije, z njim debatira. Sploh je več kot dogajanja v romanu razmišljanja, vprašanj. Na nekatera so dani odgovori, nekatera so retorična (Ali ima človek pravico do sebičnosti? Ali lahko tukaj postanem Davud, človek, ne derviš? Ali smem biti omamljen od ženske mehkobe in lepote? … Str. 133.) Roman nudi veliko refleksije. Ker spremljamo Davudovo notranje doživljanje, dvome in čustvene konflikte, bi ga uvrstili med psihološke. Ker odpira vprašanja o veri, svobodi, smislu življenja in človekovi naravi, je tudi filozofski roman. Ker je dogajanje postavljeno v zgodovinsko okolje Sarajeva v času osmansko-avstrijskih napetosti, ga lahko štejemo tudi med zgodovinske romane.

Pripovedne prvine, ki jih najdemo v romanu DERVIŠ so: pripoved – Davudovo življenje in njegovo srečanje z Veroniko, opis – opis Sarajeva, tekije in takratnega okolja, diskurz – pogovori med Davudom, Veroniko in generalom (označeni so s pomišljajnim narekovajem), notranji monolog – Davudovo razmišljanje o veri, čustvih in osebnih željah, refleksija – razmišljanje o svobodi, veri, življenju in človekovi naravi, psihološko opisovanje – prikaz Davudove notranje razklanosti in generalovih duševnih težav.

Da je izražanje bolj pristno, avtor uporablja veliko turcizmov. Nekateri so razloženi v opombah pod črto, mnogo pa jih je takih, ki nimajo razlage. Prav bi bilo, če bi bil zadaj slovarček teh besed. Naj jih več navedem:

tekija – prostor za molitev, kjer so derviši, ki se združujejo v verske skupnosti. Te imajo svoje voditelje.

čirak – svečnik

magaza – trgovina, prodajalna ali skladišče

kasaba – manjše mesto, trg

abadžija – krojač, ki izdeluje oblačila iz grobega sukna

basma – potiskano bombažno blago

hidžra – prerokova Mohamedova selitev iz Meke v Medino; tudi preselitev

čaršija – stari mestni trgovski in obrtniški del mesta

čaršijski sokaki – ulice in ozke uličice starega trgovskega dela mesta

efendija – gospod, spoštovani mož, izobraženec ali verski dostojanstvenik

šejtan – hudič, zli duh, satan

medresa – islamska verska šola

Pojavljal se je na džumah – Udeleževal se je petkove skupne molitve v mošeji.

insan – človek

dove – molitve oziroma prošnje, namenjene Bogu

haber – novica, vest

iman – vera, versko prepričanje

zulum – krivica, nasilje, zatiranje

kaldrma – tlakovana cesta ali ulica iz kamnitih kock

mahrama – robec, ruta, naglavna ruta

namaz – muslimanska obredna molitev, ki jo verniki opravljajo petkrat na dan ob določenih urah.

džematlije – verniki, člani muslimanske verske skupnosti

ćilim – ročno tkana preproga, običajno z vzorci

tespih – muslimanski molilni venček oziroma jagode za štetje molitev

skemlija – majhen stolček brez naslonjala

ikindija – popoldanska muslimanska molitev

hamam – turško javno kopališče

saraj – palača, razkošna hiša ali vladarska rezidenca

cingulum – pas, opasač, pogosto del vojaške ali uradne obleke

jacija – zadnja, nočna muslimanska molitev

kaurkinja – ženska, ki ni muslimanske vere, navadno kristjanka; zgodovinsko izraz z verskim prizvokom

ahiret – posmrtno življenje, onostranstvo

sudžuk – začinjena, sušena klobasa, značilna za turško in balkansko kuhinjo

Turški so tudi mnogi pozdravi, na primer: Selam alejkum, kar pomeni Mir z vami. Zanimiv je tudi bosenski oziroma turški pregovor Sjaši Kurta, da uzjaše Murta (str. 91). Pomeni, da en človek (Kurta – moško ime) zamenja drugega (Murta – moško ime). V tem romanu lahko razumemo ta pregovor kot kritiko oblasti, političnih sprememb in ljudi, ki se borijo za položaje, ne da bi dejansko spremenili obstoječe razmere.

Sem pa zasledila napako pri prevodu iz latinščine. Na strani 43 piše: »Vmes je izrekel tudi nekaj besed, ki jih nisem razumela, na primer hic solus«. Prevod te stavčne zveze je v opombi Tukaj sem. Če bi to pomenilo, kot je v prevodu, bi moralo biti latinsko Hic sum. Sicer pa hic solus pomeni Tukaj sam. Verjetno je prav napisano, ker bi bolj ustrezalo, da je sam. V latinskih pregovorih je velikokrat izpuščen glagol. Moralo bi torej biti Hic solus sum, kar bi pomenilo Tukaj sem sam. Ker pa je glagol sum (sem) izpuščen, je general govoril Hic solus.

Tudi besedna zveza ostal sedeti mi ni všeč. Poved se glasi: »Po namazu je, kot po navadi, ostal sedeti, medtem ko so drugi odhajali.« (Str. 28.) Lepše bi bilo: »Po namazu je, kot po navadi, še nekaj časa posedal, medtem ko so drugi odhajali.«

V kolofonu je zapisano, da je knjigo uredil Gregor Lozar, oblikovanje in prelom opravila Tina Horvat, lektorsko pa pregledala Gordana Rodinger.

DERIŠ je roman, ki vzpodbuja bralca v razmišljanje in v to, da si ustvari lastno mnenje. Davudova odločitev je lahko razumljena kot dejanje poguma in iskanja osebne svobode, lahko pa tudi kot odmik od vrednot, ki jim je bil zvest večino svojega življenja. Prav ta dvoumnost daje zgodbi posebno težo. Čeprav se dotika zgodovinskega obdobja in verskih vprašanj, je njegova osrednja tematika še danes aktualna, saj se vsak človek kdaj znajde pred odločitvijo med dolžnostjo in lastno srečo.