Sanje/AAC Zrakogled/IA (Črna skrinjica)
Piše: Matej Krajnc

Poezija Iztoka Osojnika sodi v tisti del sodobne slovenske književnosti, ki se ne zadovoljuje z estetsko samozadostnostjo (lastne) pesniške govorice, ampak vztrajno posega v prostor družbenega, političnega, filozofskega in osebnega. Njegovo pesniško pisanje je moč razumeti kot neprestano preizkušanje meja jezika, pesniškega subjekta in samega pojma pesmi. Osojnik, se zdi, ne izhaja iz predpostavke, da je pesem zaključen, avtonomen in notranje urejen predmet, temveč jo obravnava kot odprt proces mišljenja, zaznavanja, spominjanja, vrednotenja in jezikovnega delovanja.
Tri zbirke, ki jih je izdal v obdobju 2025–2026, omogočajo zanimiv vpogled v različne razsežnosti njegovega ustvarjalnega postopka. Slovenske pesmi (Sanje, 2025), No, čas je, da poiščeva naslov (KUD AAC Zrakogled, 2025) in Jeprca (Črna skrinjica, 2026) je mogoče brati kot tri različne, a medsebojno povezane načine odzivanja na sodobno stvarnost, če takšna stvarnost sploh še obstaja. V prvi zbirki se v ospredje postavlja vprašanje slovenskega kolektivnega in političnega samorazumevanja, druga razpira pesem kot odprt, samorefleksiven in asociativen proces, tretja pa že s svojim naslovom in umeščenostjo v neodvisno pesniško produkcijo odpira vprašanje prostora, obrobja, jezika in razmerja med lokalnim ter univerzalnim.
Pri primerjavi je pomembno upoštevati, da te knjige niso zgolj tri zaporedne postaje istega slogovnega razvoja. Bolj ustrezno jih je razumeti kot različne izvedbe skupnega pesniškega načela: pesem mora ostati odprta za svet, tudi kadar svet vstopa vanjo v obliki protislovij, nasilja, absurdnosti, zgodovinskih travm, osebnih spominov ali jezikovnih razpok.
*
Zbirka Slovenske pesmi je na prvi pogled drobna knjiga, vendar njena formalna zgoščenost nikakor ne pomeni vsebinske omejenosti. Nasprotno: že naslov vzpostavlja široko pomensko polje, v katerem se srečujejo literatura, nacionalna identiteta, zgodovinski spomin, politična ideologija in vprašanje odgovornosti pesnika do skupnosti, v kateri ustvarja.
Posebno pozornost zasluži podnaslov Slovenski pesnik drži govor na proslavi državnosti. Ta deluje kot nekakšna uprizoritvena situacija, v kateri se pesnik znajde pred nacionalnim občinstvom in mora spregovoriti v imenu nečesa, kar naj bi bilo skupno. Toda prav takšna situacija je za Osojnikovo poetiko akt samoironije. Pesnik namreč ni nujno glasnik uradne kolektivne zavesti, še manj pa nekdo, ki bi moral potrjevati že izdelane predstave o nacionalni zgodovini, veličini ali moralni nedolžnosti skupnosti.
Slovesnost državnosti je prostor ritualiziranega govora. V njem se ponavljajo določene besede, simboli in predstave, ki naj bi zagotavljali občutek skupnosti. Toda pesem lahko v takšen prostor vnese dvom. Namesto da bi sodelovala pri utrjevanju svečane podobe naroda, razkrije razkorak med uradno govorico in dejanskimi zgodovinskimi, političnimi ter etičnimi razmerami.
Osojnik se pri tem ne zadovolji z običajno ironizacijo državnih ritualov. Njegova kritika je širša, dotika se razmerja med jezikom in oblastjo. Govor o državi namreč nikoli ni zgolj opisovanje skupnosti, ampak je tudi dejanje njenega simbolnega oblikovanja. Kdor govori v imenu naroda, hkrati določa, kdo je v ta narod vključen, katere zgodovine se priznavajo, katere zamolčijo in katere vrednote se razglašajo za temeljne.
Prav zato je zbirko moč brati kot kritično raziskovanje razlike med državo kot politično institucijo in skupnostjo kot etično ter zgodovinsko odprtim prostorom. Pesnikova naloga nikakor ni, da bi državo koval v zvezde (in posledično postal režimski pesnik), ampak da preverja, ali je njena samopodoba sploh vzdržna ob soočenju z resničnostjo.
*
Na voljo so tri osrednje pesmi:
- der tod is ein meister aus israel,
- prispevek k obtožbi genocida v palestini,
- plaidoyer za mir.
Že naslovi pokažejo, da zbirka nacionalnega vprašanja ne obravnava izolirano, ampak ga po(za)stavlja v širši mednarodni, zgodovinski in etični kontekst.
Prva pesem s svojo nemško naslovno formulacijo vzpostavlja medbesedilno povezavo s pesmijo Todesfuge Paula Celana. Celanov verz »Der Tod ist ein Meister aus Deutschland« je postal eden najmočnejših literarnih zapisov zgodovinske izkušnje holokavsta. Osojnikova sprememba formulacije je zato že na ravni naslova interpretativno pomembna. Nemški zgodovinski prostor se ne pojavi kot oddaljena in dokončno zaključena preteklost, temveč kot del evropskega zgodovinskega spomina, ki ga je treba vedno znova premisliti.
Spomin na holokavst je v sodobnem evropskem prostoru tudi etični preizkus. Ne gre samo za zgodovinsko priznanje zločina, temveč za vprašanje, ali je mogoče iz zgodovinske izkušnje razviti univerzalno občutljivost za trpljenje drugega. Če spomin postane zgolj ritualizirana moralna avtoriteta, izgubi svojo najpomembnejšo funkcijo: sposobnost, da nas opozarja na ponavljanje nasilja in na našo odgovornost ob njem.
V tem kontekstu je naslov prispevek k obtožbi genocida v palestini posebej neposreden. Osojnik pesniško govorico postavi v območje aktualne politične in moralne presoje. Poezija tu ne želi ostati zunaj zgodovine, v varnem prostoru estetske avtonomije. Nasprotno, postane način pričevanja, obtoževanja in javnega zavzemanja stališča.
Takšna pozicija seveda odpira vprašanje razmerja med literarno in politično govorico. Pesem, ki se dotakne genocida, vojne ali državnega nasilja, ne more biti obravnavana zgolj kot dokument političnega stališča. Njena literarnost se kaže tudi v tem, kako vzpostavlja razmerje med zgodovinskim dejstvom, etičnim odzivom in jezikom, ki mora to izkušnjo posredovati. Pri Osojniku je pomembno prav to, da se politična izjava ne pojavlja kot zunanja vsebina, dodana pesmi, temveč kot vprašanje same možnosti pesniškega govora v času nasilja.
Tretja pesem, plaidoyer za mir, dopolnjuje ta lok. Francoska beseda plaidoyer pomeni zagovor oziroma javno zavzemanje za določeno stališče. Naslov tako vzpostavlja razmerje med pesniško govorico in javnim nastopom. Če je govor na proslavi državnosti praviloma namenjen utrjevanju simbolne enotnosti, je zagovor miru govor, ki izhaja iz zavesti o razpadu te enotnosti in o nujnosti etične odgovornosti. Pomembno je, da mir pri tem ni razumljen kot pasivna odsotnost spopada. Je vrednota, ki zahteva dejavno zavzemanje, kritično mišljenje in zavrnitev normalizacije nasilja. Pesnik se tako ne postavlja v položaj nevtralnega opazovalca, ampak v položaj nekoga, ki razume govor kot obliko moralnega dejanja.
*
Osojnikova ironija v Slovenskih pesmih ni samo slogovni okras. Deluje kot metoda, s katero pesnik razgrajuje samoumevnosti in razkriva protislovja med deklariranimi vrednotami ter njihovim uresničevanjem.
Posebej zanimiv je drobec, ki ga navaja založniški odlomek: pesnik se predstavi kot »nesebični univerzalni Slovenec«, ki je zavrnil položaj predsednika sveta. Ta izjava je izrazito večpomenska. Na eni strani učinkuje kot karikatura nacionalne samopomembnosti, na drugi pa kot samoironična igra z vlogo intelektualca, ki bi rad presegel omejitve lokalne pripadnosti, a se hkrati ne more izogniti lastni vpetosti vanjo.
Besedna zveza »univerzalni Slovenec« je že sama po sebi protislovna. Univerzalnost naj bi presegala nacionalne meje, medtem ko nacionalna identiteta vzpostavlja določeno pripadnost. Osojnik tega protislovja ne razreši, temveč ga ohranja v ironiziranem položaju. Prav v tem je moč njegovega postopka: namesto da bi ponudil dokončno definicijo identitete, pokaže njeno nestabilnost.
Slovenstvo se tako ne pojavlja kot nedotakljiva bistvena kategorija, temveč kot zgodovinsko, jezikovno in politično konstruirana pripadnost. Pesnik je lahko Slovenec, vendar njegova pripadnost ne pomeni dolžnosti, da bi sprejemal vse, kar država ali kolektivna zavest razglašata za nacionalno vrednoto.
Slovenske pesmi zato lahko razumemo kot poezijo kritičnega patriotizma, čeprav je tudi ta oznaka nekoliko preozka. Gre za pesniško držo, ki pripadnosti ne zavrača, ampak jo podvrže etičnemu preizkusu. Vprašanje ni, ali je pesnik zvest svoji skupnosti, ampak ali je skupnost pripravljena prenesti resnico o sebi.
*
Če Slovenske pesmi izhajajo iz razmerja med poezijo in javnim prostorom, se v zbirki No, čas je, da poiščeva naslov težišče premakne tudi k vprašanju, kako pesem sploh nastaja, kako se oblikuje njen govorec in kakšno razmerje vzpostavlja z bralcem. Ne gre za umik iz družbene stvarnosti v intimnost, temveč za razširitev pesniškega prostora, v katerem postane tudi samo pisanje predmet pesniške refleksije.
Že naslov je programsko zastavljen. Njegova navidezna vsakdanjost, skoraj pogovorna formulacija, vsebuje pomemben metapoetični obrat. Pesem namreč ne nastopa kot nekaj, kar že ima svojo dokončno obliko in naslov, temveč kot nekaj, kar se še išče. Naslov ne označuje zgolj vsebine knjige, ampak odpira vprašanje njenega nastajanja. Kdo išče naslov? Pesnik? Urednik? Pesniški subjekt? Bralec? Ali pa vsi skupaj?
Prav uporaba dvojine je pri tem bistvena. Ne gre za avtoritativno izjavo posameznika, ki bi določal pomen svojega besedila, temveč za povabilo k skupnemu iskanju. Pesnik ne govori samo bralcu, ampak ga vključuje v proces nastajanja pomena. Zbirka se tako že v naslovu odpoveduje predstavi o pesmi kot dokončanem izdelku, ki bi ga bilo mogoče enoznačno interpretirati. Veronika Šoster v svoji kritiški obravnavi denimo posebej opozarja na samonanašalnost zbirke, njeno ironično razmerje do lastnega nastajanja in nenehno spreminjanje pesniškega gradiva. Pesniški subjekt komentira, popravlja, preverja in vrednoti lastno pisanje, pri tem pa ne skriva niti ustvarjalnih dvomov niti samoironije.
*
Ena pomembnejših značilnosti zbirke je nestabilnost pesniškega subjekta. Ta ni enoten, jasno določen in notranje skladen glas, ki bi iz določene življenjske ali filozofske pozicije posredoval izkušnjo. Nasprotno, subjekt se neprestano vzpostavlja in razgrajuje, se opazuje, komentira, popravlja in včasih tudi zasmehuje.
Osojnik s tem posega v eno temeljnih vprašanj moderne in postmoderne lirike: ali je mogoče še govoriti o enotnem pesniškem jazu oziroma ali je takšna enotnost sploh kdaj obstajala zunaj literarne konvencije?
V tradicionalnem razumevanju lirike je pesniški subjekt pogosto razumljen kot središče izkušnje. Njegova naloga je, da občutke, misli in zaznave organizira v določeno estetsko celoto. Pri Osojniku je to razmerje bistveno bolj zapleteno. Subjekt ni gospodar svojega gradiva, ampak je tudi sam njegov proizvod. Misli, spomini, citati, asociacije in zunanje informacije ga oblikujejo v procesu pisanja. Zato je zbirko moč razumeti (tudi) kot uprizoritev mišljenja v njegovem nastajanju. Bralec ne spremlja samo rezultatov razmišljanja, ampak tudi njegove stranpoti, preskoke, protislovja in prekinitve. Pesem se ne pretvarja, da je nastala v trenutku navdiha in se nato izoblikovala v popolno kompozicijo. Razkriva svojo delovno površino.
Takšna poetika ima pomembne posledice za razumevanje literarnega subjekta. Ta ni več nedotakljiva avtorska instanca, ki bi stala zunaj besedila in mu zagotavljala enotnost. Postane spremenljiv, večglasen in samokritičen pojav. Pesnik je hkrati tisti, ki piše, tisti, ki svoje pisanje opazuje, in tisti, ki ga poskuša spodkopati. V tem smislu je Osojnikova samoironija več kot osebnostna lastnost njegovega pesniškega glasu. Je način, kako se izogne nevarnosti, da bi pesniški subjekt postal nova oblika avtoritete. Tudi lastno stališče mora biti podvrženo dvomu.
*
Zbirka je zgrajena iz treh sklopov, poimenovanih po mesecih: maj, julij in avgust. Posebnost organizacije je tudi neobičajna številčna razporeditev pesmi, ki ne sledi preprosti koledarski ali kronološki logiki. Takšna organizacija je pomembna za interpretacijo celote. Čas v zbirki ni linearno zaporedje, v katerem bi si dogodki sledili po načelu vzroka in posledice. Bolj je podoben mreži zaznav, spominov in asociacij, ki se med seboj povezujejo po notranji logiki zavesti. Preskakovanje mesecev in številk lahko razumemo (tudi) kot formalno vzpostavljanje razlike med objektivnim, merljivim časom in subjektivnim časom doživljanja. Koledar zahteva red, zaporedje in merljivost, zavest pa deluje drugače. Spomin se vrača, prihodnost posega v sedanjost, določena podrobnost lahko prikliče dogodek iz povsem drugega življenjskega obdobja, trenutna politična novica pa lahko nenadoma spremeni pomen intimnega spomina. Osojnik takšnih povezav ne skuša prikriti. Nasprotno, sprejema jih kot konstitutivni del pesniške strukture. V tradicionalno hierarhični predstavi o literaturi naj bi določene teme in registri pripadali poeziji bolj kot drugi. Filozofska refleksija, zgodovinski spomin in eksistencialna vprašanja naj bi bili bolj »vredni« pesniške obravnave kot vsakdanji opravki, telesne potrebe, banalni dogodki ali medijski drobci. Osojnik to hierarhijo zavrača. V pesem lahko vstopi karkoli. Njena vrednost ni odvisna od vnaprej določenega statusa teme, ampak od načina, kako se ta tema vključi v gibanje mišljenja. Takšna odprtost je hkrati osvobajajoča in zahtevna. Bralec ne more pričakovati, da ga bo besedilo vodilo po vnaprej začrtani poti. Namesto tega mora sam vzpostavljati povezave, prepoznavati ponavljajoče se motive in sprejemati možnost, da posamezen fragment ne bo dobil dokončnega pojasnila. In Osojnikova poezija tudi tukaj ostaja izrazito odprta za dogajanje zunaj posameznika. V njej se pojavljajo vojne, nasilje, kapitalizem, tehnološki razvoj, kriza vrednot in vprašanje položaja umetnosti v sodobni družbi. Pesniški subjekt ne more vzpostaviti zasebnega prostora, v katerem bi bil zaščiten pred zgodovino.
To je ena najpomembnejših povezav s Slovenskimi pesmimi. V prvi zbirki je vprašanje politične odgovornosti izpostavljeno neposredno, v drugi se prenese v samo strukturo pesniške zavesti. Politična stvarnost ne nastopa zgolj kot tema, o kateri pesnik govori, temveč kot nekaj, kar prekinja njegovo mišljenje, spreminja njegovo razpoloženje in vpliva na možnost pisanja. V tem kontekstu je pomemben tudi paradoks ustvarjalnosti v času katastrofe. Kako pisati poezijo v svetu, v katerem se dogajajo množični zločini, vojne in sistematične krivice? Kakšen smisel ima estetsko oblikovanje, če se zdi, da je stvarnost sama postala neobvladljiva? Ali lahko pesem sploh še ohrani svojo avtonomijo, ne da bi postala brezbrižna do sveta? Osojnik teh vprašanj ne rešuje z umikom v estetsko čistost. Njegova poezija vztraja v napetosti med ustvarjalnim užitkom in zavestjo o zgodovinskem nasilju. Pisanje je lahko vir veselja, vendar to veselje ni naivno. Je oblika upora proti svetu, ki si prizadeva človeku odvzeti možnost svobodnega mišljenja in ustvarjanja. Navsezadnje smo brali dve njegovi ključni knjigi: tisto iz leta 2020, ki jo je objavil v Sončnicah (Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije) in 2021, ki vsaj po mnenju pisca tega besedila sodi med največje in najpomembnejše pesniške knjige vobče pri nas.
*
V zbirki No, čas je je izrazita tudi težnja po vključevanju pesniškega procesa v pesem. Pesnik govori o svojih drugih delih, pesniških vplivih, lastnih ustvarjalnih postopkih, popravljanju in branju napisanega. Takšna samonanašalnost bi lahko vodila v zaprt krog, v katerem literatura govori samo še o literaturi. A samonanašalnost ne pomeni nujno hermetičnega umika v svet literature, ampak omogoča kritično preverjanje mehanizmov, skozi katere literatura sploh nastaja.
Ko pesnik komentira svoje pisanje, ne vzpostavlja nujno varne razdalje do sveta. Prav nasprotno: razkriva, kako težko je v sodobnosti vzdrževati razmerje med lastno izkušnjo in zunanjimi dogodki. Tudi pesniška govorica je podvržena zgodovinskemu času, družbenim razmeram in tehnološkim spremembam. Zato je naslov moč razumeti še na dodatni ravni: iskanje naslova je iskanje primernega načina, kako poimenovati stvarnost, ki se nenehno spreminja in izmika dokončnim opredelitvam. Naslov ni samo oznaka za že oblikovano vsebino. Je poskus vzpostavitve reda v svetu, ki se upira urejanju.
No, čas je, da poiščeva naslov je zato lahko tudi zbirka o pisanju, vendar zgolj med drugim. Je zbirka o možnosti mišljenja v času, ko je mišljenje nenehno prekinjano, preobremenjeno in soočeno z nasprotujočimi si informacijami. Njena formalna razprtost ni pomanjkljivost, ki bi jo bilo treba popraviti, ampak načelo, po katerem se vzpostavlja njena notranja koherenca.
*
Pri tretji zbirki je polje, na katerem nastajajo besedila, spet izjemno široko. Že naslov Jeprca je pomensko zanimiv. Vemo, da gre za krajevno ime, povezano z območjem med Medvodami in Kranjem, zato naslov vzpostavlja konkretno geografsko referenco. V nasprotju z naslovoma prvih dveh zbirk, ki se neposredno vključujeta v nacionalno-politični in metapoetični diskurz, je tukaj v ospredju ime prostora. Takšna naslovna odločitev med drugim odpira vprašanje, kako je mogoče lokalno geografijo pretvoriti v pesniški prostor in kakšne konotacije v uporaba tega imena še prinaša. Vemo, koga smo brali svojčas za domače branje in kaj je napisal. Vemo, kako se to njegovo pisanje vklaplja v domačo mentaliteto in narodovo substanco, tako imenovano. Well …
*
Osojnikova poetika že v Slovenskih pesmih problematizira razmerje med lokalno (narodno) pripadnostjo (ki je lahko samoironizirana ali ne) in univerzalno etično odgovornostjo (takisto). V Jeprci je moč naslovno geografijo razumeti kot zanimivo dopolnitev tega vprašanja. Lokalni prostor namreč ni nujno nasprotje univerzalnega. Prav nasprotno: univerzalne izkušnje pogosto postanejo razumljive šele skozi konkretne kraje, predmete, ljudi in dogodke. Človek ne živi v abstraktnem svetu, temveč v določenem okolju, v katerem se srečujejo zgodovina, družbeni odnosi in osebna izkušnja.
Naslov Jeprca zato omogoča interpretativno izhodišče, pri katerem je pomembno vprašanje tudi, kako je dandanrs z izobraženostjo bralca. Tu pustimo premolk. Tudi založniškega konteksta ne velja zanemariti: Jeprca je izšla pri Črni skrinjici, ki se vključuje v neodvisno pesniško in kulturno produkcijo. Predstavitev knjige je bila vključena v skupni dogodek z naslovom Destrukcije nenadejanega radiča iščejo pravi naslov v Jeprci, na katerem je bilo predstavljenih več novih pesniških izdaj. Črna skrinjica je pri tem sodelovala s KUD AAC Zrakogled.
Ta okoliščina je pomembna za razumevanje sodobnega slovenskega pesniškega prostora. Poezija ne nastaja samo v okviru velikih založniških sistemov in institucij, temveč tudi v majhnih, avtonomnih in pogosto kratkotrajnih kulturnih skupnostih. Takšni založniški modeli omogočajo drugačne načine oblikovanja knjige, povezovanja avtorjev in vzpostavljanja bralskih skupnosti. Neodvisna pesniška produkcija ima pri tem dvojno vlogo. Po eni strani omogoča prostor eksperimentalnim, formalno manj predvidljivim in institucionalno manj izpostavljenim poetikam, po drugi pa ustvarja lastno kulturno infrastrukturo, ki temelji na neposrednem srečevanju avtorjev, urednikov, oblikovalcev in bralcev. V tem kontekstu je zanimivo tudi razmerje med knjigo in dogodkom. Pesniška zbirka ni samo predmet, ki ga bralec samostojno vzame v roke, ampak lahko postane del skupnega literarnega dogajanja. Branje, pogovor, srečanje in izmenjava knjig ustvarjajo dodatno raven njenega javnega življenja. Pri Osojniku je takšna umeščenost še posebej zanimiva, saj je njegova poetika že sicer izrazito odprta za dialog, polemiko in neposredno soočenje z zunanjim svetom. Če zbirke beremo skupaj, postane očitno, da se v njih ponavljajo določene temeljne značilnosti Osojnikove poetike, vendar se vsakič uresničujejo na nekoliko drugačen način. Najpomembnejše skupno izhodišče je nezaupanje do dokončnih oblik. Osojnik ne zaupa dokončnim političnim resnicam, identitetam, razlagam sveta ali literarnim oblikam. Njegova poezija je zato izrazito procesualna: pomen se ne vzpostavi enkrat za vselej, ampak nastaja v soočenju različnih glasov, izkušenj in interpretacij. (Samo)ironija je ena najpomembnejših povezovalnih značilnosti Osojnikovega pisanja. V Slovenskih pesmih je usmerjena predvsem proti nacionalni samopodobi, politični samoumevnosti in ritualizirani govorici oblasti. V knjigi No, čas je, da poiščeva naslov se obrne tudi proti samemu pesniku. Avtor ne varuje lastnega položaja, ampak ga neprestano postavlja pod vprašaj. Pesniški subjekt se lahko norčuje iz samega sebe, iz svojih literarnih ambicij in iz potrebe, da bi imel zadnjo besedo. Takšna ironija je pomembna, ker preprečuje, da bi se angažirani pesnik spremenil v moralnega pridigarja. Njegova kritična pozicija ostaja legitimna samo, če je pripravljena prenesti tudi kritiko same sebe. To je ena bistvenih značilnosti Osojnikovega pesniškega sveta: ne zaupa nikomur, niti, se zdi, lastni potrebi po resnici. Njegova poezija se zaveda, da je človek, ki kritizira družbo, hkrati njen del. Zato vselej preizprašuje.
*
Poezija tako ni samo odsev sveta, ampak poskus njegovega ponovnega odpiranja. Njena naloga ni, da bi ponudila dokončne odgovore, temveč da ohranja možnost vpraševanja. V času, ko politični, ekonomski in medijski sistemi neprestano proizvajajo gotovosti, je prav ta možnost ena najpomembnejših oblik svobode.
Bibliografski in kritiški viri
1. Osojnik, Iztok: Slovenske pesmi. Ljubljana: Sanje, 2025. Zbirka Iskra+. 41 strani. Založniška predstavitev Sanje.
2. Osojnik, Iztok: No, čas je, da poiščeva naslov. KUD AAC Zrakogled, 2025. 158 strani. Spremna beseda Diana Pungeršič. Knjigarna Buča – bibliografski podatki in opis.
3. Osojnik, Iztok: Jeprca. Črna skrinjica, 2026. Podatki o predstavitvi knjige: Channel Zero – literarni dogodek in predstavitev zbirke.
4. Šoster, Veronika: »Iztok Osojnik: No, čas je, da poiščeva naslov.« RTV Slovenija, Ars, 2026. Kritiška obravnava zbirke.
5. Novak Popov, Irena: raziskava sodobne slovenske družbenokritične poezije, simpozij Obdobja 40. Znanstvena študija.
6. »Pogovor z Iztokom Osojnikom.« Poiesis. Pogovor o pesniški zbirki in razumevanju pesniške knjige.