Anjuša Belehar: Downtown Down. Litera, 2026.
Literarni potopis po geografiji, ki ne obstaja, po mestih, ki se nočejo več identificirati, in po jeziku, ki je odpovedal delovno razmerje, vendar še vedno prihaja v službo.
PROLOG, KI SE JE ZMOTIL IN PRIŠEL NA KONEC
»Kje smo?« vpraša Praga.
»V romanu,« odgovori Atena.
»Katerem?«
»Ne vem. Tistem, ki ga berejo.«
»Kdo ga bere?«
»Bralec.«
»Kje je bralec?«
»V romanu.«
»Potem smo vsi v romanu?«
»Očitno.«
»To je pa precej neprijetno.«
»Zakaj?«
»Ker nisem podpisala nobene pogodbe.«
»Pogodba je v jeziku.«
»Jezik?«
Jezik se oglasi izpod mize: »Mene ne mešajte v to. Jaz sem samo posrednik med nesporazumom in njegovo interpretacijo.«
Anjuša Belehar prižge luč. Luč se ne prižge. Luč je že zdavnaj prešla v literarno obdobje, v katerem se ji ni več treba odzivati na ukaze. V sobi je tema, vendar ne običajna tema. To je tema, ki je opravila doktorat iz ontologije, ima tri neobjavljene zbirke pesmi in se trenutno ukvarja z vprašanjem, ali je mogoče biti temen tudi v sončnem vremenu.
Dobrodošli v Downtown Down.
Natančneje: dobrodošli nekje, kjer dobrodošlica ni več zagotovljena, kjer vhodna vrata vodijo na zadnjo stran začetka in kjer je mesto stanje zavesti, ki ga je treba občasno prezračiti.
Anjuša Belehar ne odpira vrat v roman. Ona vrata odstrani. Potem odstrani še steno, na kateri so bila vrata, in na koncu ugotovi, da je bila hiša ves čas samo ena dolga beseda, ki se je pretvarjala, da ima streho. Downtown Down je literatura, ki se ne obremenjuje s tem, ali je pot ravna, kriva, prevozna ali sploh narisana. V njej je mogoče zaviti levo v preteklost, desno v samostalnik in naravnost v nekaj, kar nima imena, ker je ime izgubilo osebno izkaznico.
Praga je tu. Evropa je tu. Svet tudi. Anjuša je tu. Jezik je nekje drugje, vendar se občasno oglasi po telefonu.
»Praga,« vpraša Atena, »veš, kaj pomeni downtown?«
»Tom Waits.«
»In down?«
»Beatli.«
»Torej smo v beatlovskem Waitsu?«
»Ne. Smo v belem albumu.«
»Stran A ali C?«
»Well …«
»Smo v singlu iz 1965. McCartney kriči.«
»Zakaj?«
»Ker je takrat še imel glas.«
»Pa Waits?«
»On je poosebljeni glas.«
Jezik zakašlja. Kašelj je v cirilici.
I. MESTO, KI JE POZABILO, DA JE MESTO
Praga ima težavo z identiteto. Ne ve več, ali je mesto, metafora, turistični spominek ali nekoliko preveč samozavestna zgodovinska opomba. Njeni mostovi so se začeli pogovarjati med sabo. Eden trdi, da je preteklost, drugi, da je prihodnost, tretji pa je prepričan, da je samo konstrukcijska napaka.
»Jaz sem Karlov most,« pravi most.
»Ne,« odgovori drugi most. »Ti si samo most, ki se pretvarja, da je Karlov.«
»In kdo si potlej ti?«
»Jaz sem tisti, ki ga nihče ne fotografira.«
»Torej ne obstajaš.«
»To je zelo diskriminatorno do infrastrukture.«
Praga zavzdihne. Njen vzdih je dolg 623 let in pol, če ne štejemo obdobja, ko je bila še v pripravi. Vdihne zgodovino, izdihne razglednico.
Atene se smejijo. Atene imajo namreč nekoliko drugačen problem: vse vedo, vendar ničesar ne znajo več dokazati. Njihova filozofija je preživela toliko interpretacij, da se je zdaj odločila za molk. Sokrat se je menda odselil v klet, Platon oddaja sobo, Aristotel pa vodi tečaj praktične nevednosti.
»Praga, ali veš, kdo je bil Sokrat?« vpraša Atena.
»Seveda.«
»Kdo?«
»Nekdo, ki ni vedel.«
»Odlično. Kaj pa ti veš?«
»Da je do New Yorka kar daleč.«
»Potem si filozofinja.«
»Ne, jaz sem mesto.«
»To je še huje.«
»Zakaj?«
»Ker mesta vedno mislijo, da so središče sveta.«
»Saj smo.«
»Središče česa?«
»To se še dogovarjamo.«
In tako se začne geografska kriza. Mesta se ne strinjajo več s svojimi koordinatami. Zemljepisna širina se je zaljubila v zemljepisno dolžino, sever je zapustil jug, vzhod pa je vložil zahtevek za ločitev od zahoda. Zemljevid je postal osebna drama, kompas pa psihoterapevt, ki ne sprejema novih pacientov.
Belehar se giblje prav v tem prostoru med prepoznavnim in neprepoznavnim, med mestom in njegovo jezikovno senco, med resničnostjo in njenim precej manj uspešnim dvojnikom. Toda pomembno je, da te igre ne obravnava kot dekoracije. Absurd je način, kako se svet sploh še lahko pokaže. Če je realnost postala dovolj absurdna, je morda edina poštena literatura tista, ki neha igrati normalnost.
II. JEZIK JE PODAL ODPOVED, VENDAR NE ZNA IZPOLNITI OBRAZCA
»Odhajam,« reče jezik.
»Kam?« vpraša Anjuša.
»Iz stavka.«
»Ne moreš.«
»Zakaj ne?«
»Ker si njegov del.«
»To je izkoriščanje.«
»To je slovnica.«
»Slovnica je kapitalistična.«
»Slovnica je samo sistem pravil.«
»To pravijo tudi kapitalisti.«
Anjuša odpre slovar. Slovar je prazen. Na prvi strani piše: V začetku je bila beseda. Na drugi: Beseda je bila napačna. Na tretji: Beseda se je pritožila. Na četrti: Pritožba ni bila sprejeta, ker je bila napisana v napačnem jeziku.
»Kaj naj zdaj?« vpraša Anjuša.
»Nič,« odgovori jezik.
»Kako nič?«
»Zelo konkretno nič.«
»Naj pišem?«
»Piši.«
»S čim?«
»Z menoj.«
»Saj si odpovedal.«
»Nisem pa umrl.«
In tako se jezik vrne, vendar v drugačni obliki. Ne več kot orodje, s katerim se svet pojasnjuje, ampak kot svet, ki se pojasnjuje samemu sebi in pri tem dela precejšnje napake. Beseda ni več varno zatočišče pomena. Je majhna eksplozivna naprava, ki jo lahko kadarkoli sproži napačna asociacija. Stavek ni več linearna konstrukcija, ampak prometno križišče brez semaforjev, kjer se srečujejo preteklik, prihodnjik, pogojnik in nekdo, ki je prišel samo vprašat, ali imajo brezglutensko slovnico.
»Kaj pomeni absurd?« vpraša Praga.
»To, da je vse smiselno,« odgovori jezik.
»Ampak ničesar ne razumem.«
»To je smisel.«
»Kaj pa avantgarda?«
»To je absurd, ki je šel na akademijo.«
»In literatura?«
»Literatura je prostor, kjer se lahko vse to zgodi, ne da bi bilo treba poklicati policijo.«
Belehar jezikovnih samoumevnosti ne gladi. Ne lika jih, ne parfumira in ne pošilja na tečaj lepega vedenja. Z njimi počne nekaj precej bolj zanimivega: dovoli jim, da se razpustijo. Da se besede osvobodijo svojih običajnih služb, da pomen za trenutek izgubi nadzor nad lastnim telesom, da se stavek neha pretvarjati, da ve, kam gre. To je ena najbolj privlačnih razsežnosti knjige Downtown Down: občutek, da je jezik živ, ker se neprestano izmika. Da ni več samo posoda, v katero nalijemo zgodbo, ampak je zgodba sama. Jezik je včasih protagonist, včasih antagonist, včasih stranski lik, ki ukrade celotno predstavo, včasih pa samo natakar, ki prinese napačno naročilo in trdi, da je to naročilo naročilo njega samega.
»Oprostite,« reče bralec.
»Prosim?« odgovori jezik.
»Naročil sem pomen.«
»Tega nimamo.«
»Kaj pa imate?«
»Pomen, ki se je odjavil, smisel, ki je na dopustu, in eno porcijo nesporazuma.«
»Dajte mi nesporazum.«
»Zelo dobra izbira.«
III. PRAGA IN ATENE VSTOPITA V BAR, V KATEREM JE BARMAN SAMEMU SEBI STRANSKI LIK
Bar se imenuje The Last First Beginning. Nahaja se med dvema stavkoma, ki se nikoli nista srečala, ker sta bila napisana v različnih časih. Na vratih je napis: VSTOP PREPOVEDAN VSEM, KI VEDO, KAJ IŠČEJO.
Praga naroči pivo.
Atene naročijo zgodovino.
Anjuša naroči tišino.
Jezik naroči tri samoglasnike, dva soglasnika in en nedoločni člen.
»Kakšno vam natočim?« vpraša barman.
»Presenetite me,« reče Praga.
»Gazirano ali negazirano?«
»Negazirano.«
»Z ledom?«
»S preteklostjo.«
»Žal mi je, preteklosti nam je zmanjkalo.«
»Potem pa prihodnost.«
»Tudi te nimamo.«
»Kaj pa imate?«
»Sedanjost.«
»Ne, hvala,« reče Praga. »To je preveč intenzivno.«
Atene medtem razlagajo, da je človek človeku volk, volk pa je že zdavnaj ustanovil društvo za zaščito človeka pred človekom. Barman prikima. V tem baru so vsi že slišali vse. Nekdo je pred leti naročil smisel življenja, dobil račun in se nikoli več ni vrnil.
»Anjuša,« vpraša Atena, »zakaj pišeš?«
»Ker ne vem.«
»To je slab razlog.«
»Je pa dober začetek.«
»Za kaj?«
»Za nekaj, česar še ni.«
»In kaj bo, ko bo?«
»Potem bo že nekaj drugega.«
»To ni odgovor.«
»Seveda je. Samo ne tvoj.«
Praga dvigne kozarec.
»Na nesporazume!«
»Na napačne interpretacije!« doda Atena.
»Na jezik!« vzklikne barman.
Jezik se užali. »Jaz sem že zdavnaj mrtev.«
»Potem pa na spomin!«
»Spomin je zaseden,« odgovori barman. »Ima sestanek s pozabo.«
IV. DOWNTOWN DOWN: URBANISTIČNI NAČRT ZA NOTRANJOST GLAVE
Kaj je pravzaprav downtown? Središče? Spodnji del telesa, misli, glave? Mestna četrt? Psihološka kategorija? Morda prostor, kjer se vse, kar je bilo nekoč zgoraj, končno znajde spodaj. Morda je downtown zgolj kraj, kjer se človek sreča s samim seboj in ugotovi, da je tudi sam napačno parkiran. Petula Clark seveda razmišlja bolj enoznačno. Sinatra po njej povzema. Seinfeld in Constanza tudi, le da v drugem kontekstu.
In kaj je down? Depresija? Smer? Stanje? Glagol? Pridevnik? Prislov? Vse našteto in še malo manj.
»Sem down,« reče Praga.
»Jaz sem downtown,« odgovori Atena.
»Kaj pa jaz?« vpraša Anjuša.
»Ti si down town,« reče jezik.
»Kaj to pomeni?«
»Da si mesto, ki je padlo.«
»Kam?«
»Vase.«
»Ali sem potem sama svoja sebi lastna geografija?«
»Ne,« pravi jezik. »Ti si samo napačna karta.«
Downtown Down je moč razumeti tudi kot nekakšen literarni urbanizem brez urbanista. Kot načrt mesta, ki se nenehno spreminja, ker ulice nočejo več biti ulice, trgi pa so se odločili za samostojno življenje. V njem se ne sprehajamo od točke A do točke B. Točke se medtem premaknejo, A postane B, B postane vprašaj, vprašaj pa se preseli v središče mesta in začne pobirati najemnino.
Mesta se spreminjajo v razpoloženja. Razpoloženja postanejo arhitektura. Arhitektura se odloči, da ne bo več nosila streh. Strehe se preselijo v glagole. Glagoli začnejo padati. In nekje spodaj, v kleti tega velikega jezikovnega nebotičnika, sedi bralec in išče dvigalo.
»Katero nadstropje?« vpraša dvigalo.
»Zadnje.«
»Zadnjega nimamo.«
»Potem pa prvo.«
»Prvo je bilo ukinjeno.«
»Kaj pa pritličje?«
»Pritličje je zdaj metafora.«
»In kje sem jaz?«
»Vmes.«
»Kje?«
»Med tistim, kar ste prebrali, in tistim, česar še niste razumeli.«
Dvigalo se ustavi. Odprejo se vrata. Za njimi je nova stran.
V. ANJUŠA, KI JE SREČALA SVOJ STAVEK IN GA NI PREPOZNALA
»Oprostite, ali ste vi moj stavek?« vpraša Anjuša.
»Odvisno,« odgovori stavek.
»Od česa?«
»Od tega, kdo sprašuje.«
»Jaz sem avtorica.«
»To je precej sumljivo.«
»Zakaj?«
»Ker se avtorji vedno pretvarjajo, da imajo nadzor.«
»Saj ga imam.«
»Potem mi povejte, kam grem.«
Anjuša pokaže na desno.
Stavek zavije levo.
»Kam pa greste?«
»Tja, kamor me niste poslali.«
»Ampak jaz sem vas napisala.«
»To še ne pomeni, da me poznate.«
»Kako se potem končate?«
»Ne končam se.«
»Zakaj?«
»Ker ste me prekinili.«
Anjuša se obrne k Ateni. »Je to normalno?«
»Nič ni normalno,« odgovori Atena. »Normalnost je izum ljudi, ki se bojijo, da bi se jim zgodilo kaj zanimivega.«
Praga doda: »Meni se je nekoč zgodilo nekaj zanimivega.«
»Kaj?«
»Izgubila sem ulico.«
»In?«
»Našla sem drugo.«
»To ni zanimivo.«
»Bila je moja.«
»In?«
»Ni me prepoznala.«
»To je pa že zanimivo.«
»Ne,« reče Praga. »To je urbanistična tragedija.«
Pri Belehar je mogoče slutiti, da literatura ni nujno prostor, kjer je treba stvari razložiti. Lahko je prostor, kjer jih je treba pustiti pri miru, da se začnejo razlagati same. Ali pa se ne začnejo. Tudi to je legitimna možnost. Roman se ne opravičuje za svojo neukrotljivost. Ne prosi za razumevanje, ne postavlja varovalnih ograj, ne ponuja navodil za uporabo. Bralca povabi v igro, vendar mu ne pove, kakšna so pravila, kdo je sodnik in ali je igra sploh še v teku.
Posebnost se tako kaže tudi v občutku, da literatura ni več zgolj pripovedovanje o svetu, ampak njegovo vnovično izumljanje. Svet je mogoče razstaviti na njegove najmanjše jezikovne sestavine, jih premešati, zamenjati, obrniti na glavo in potem ugotoviti, da je bil že v izhodišču obrnjen na glavo. Včasih je treba samo zamenjati napis na vratih.
VI. FILOZOFIJA ZA TISTE, KI SO POZABILI, KAJ SO VPRAŠALI
Atene nekega jutra skličejo simpozij.
Tema: Ali je mogoče obstajati, če te nihče ne citira?
Udeleženci: Praga, Anjuša, jezik, ena izgubljena vejica, dva samostalnika in stol, ki se ima za idejo.
»Začnimo,« reče Atena.
»Kdo smo?« vpraša Praga.
»To je že drugo vprašanje.«
»Prvo sem pozabila.«
»Potem smo uspešni.«
»Kaj je obstoj?« vpraša jezik.
»To, da si,« odgovori stol.
»Kaj pa, če nisi?«
»Potem si stol.«
»In če sem samo ideja stola?«
»Potem te lahko nekdo odnese.«
»Kam?«
»V filozofijo.«
»Ne, hvala.«
Anjuša si zapisuje. Vendar se zapiski zapisujejo sami. Pisalo piše nazaj. Papir ima svoje mnenje. Črke se med seboj dogovorijo, da bodo odslej tvorile samo še vprašanja.
»Ali obstaja konec?«
»Ali je začetek že bil?«
»Ali je mogoče biti včeraj jutri?«
»Ali lahko mesto sanja o človeku, ki ga nikoli ni obiskal?«
»Ali je jezik še jezik, ko mu vzamemo pomen?«
»Ali je bralec bralec, če knjige ne bere, ampak knjiga bere njega?«
»Ali je absurd samo realnost, ki je pozabila na svojo legitimacijo?«
Atene zadovoljno prikimajo.
»To je dobra filozofija.«
»Zakaj?« vpraša Praga.
»Ker nihče ne ve, kaj smo pravkar rekli.«
»Ampak ali to pomeni, da smo pametni?«
»Ne.«
»Kaj pa pomeni?«
»Da smo bili dovolj dolgo tiho, da so drugi začeli poslušati.«
Jezik se nasmehne. Njegov nasmeh je sestavljen iz treh vejic in ene zelo žalostne pike.
VII. LITERATURA, KI JE POBEGNILA IZ SVOJEGA ŽANRA
V nekem trenutku se roman začne spraševati, ali je še roman.
»Jaz sem roman,« pravi.
»Dokaz?« vpraša Praga.
»Imam platnice.«
»To ni dokaz.«
»Imam strani.«
»Tudi časopis jih ima.«
»Imam like.«
»Tudi avtobus jih ima.«
»Imam pripoved.«
»Tudi soseda jo ima.«
Roman utihne.
»Kaj pa potem sem?«
»Morda si prostor,« odgovori Atena.
»Prostor česa?«
»Vsega, kar se noče spraviti v nobeno drugo obliko.«
»To je precej neprijetno.«
»To je literatura.«
Downtown Down se hote ali nehote loti enega zanimivejših vprašanj sodobne literature: kaj se zgodi, ko roman preneha biti zvest svoji tradicionalni obliki? Ko pripoved ni več avtocesta, ampak sistem podzemnih rovov? Ko liki niso več zgolj osebe, ampak se spreminjajo v glasove, kraje, pojme, besedne igre, razpoloženja in nenadne vdore nečesa, kar bi v bolj disciplinirani knjigi verjetno uredniško odstranili?
Belehar si privošči prostor. In ta prostor ni prazen. Poln je premikov, zdrsov, jezikovnih preobratov in igrivega nezaupanja do literarnih konvencij. V njem se avantgarda ne obnaša kot muzejski eksponat, ki ga je treba gledati z razdalje, ampak kot nekdo, ki je ravnokar vdrl na otvoritev razstave, prevrnil kozarec vina in začel recitirati telefonski imenik v ritmu pogrebnega marša. To je literatura, ki ji ni treba ves čas dokazovati, da je literatura. Ki si dovoli biti neprijetna, smešna, nenavadna, izmuzljiva, včasih celo popolnoma neuporabna. In ravno v tej neuporabnosti je nekaj osvobajajočega. Saj tudi sanje niso uporabne, pa vseeno so. Tudi absurd nima uporabniške vrednosti, pa se k njemu vendarle vedno znova vračamo. Morda zato, ker nas spomni, da svet ni samo tisto, kar znamo poimenovati.
VIII. INTERMEZZO: PRAGA IZGUBI SVOJO ZGODOVINO, ATENE PA JO NAJDEJO V HLADILNIKU
»Kje je moja zgodovina?« vpraša Praga.
»V hladilniku,« odgovori Atena.
»Zakaj?«
»Ker je bila včerajšnja.«
»To ni smešno.«
»Zgodovina nikoli ni smešna, dokler ne postane osebna.«
Praga odpre hladilnik. V njem sedi Napoleon kot tak.
»Kaj pa ti delaš tukaj?«
»Čakam na prihodnost.«
»Zakaj?«
»Ker je preteklost zasedena.«
»S čim?«
»S sabo.«
»In kaj je potem sedanjost?«
Napoleon odpre steklenico mleka.
»To.«
»Mleko?«
»Ne. Datum uporabe.«
Anjuša se zasmeje. Jezik se zasmeje. Praga se ne smeje, ker je v tem trenutku preveč zaposlena s svojo arhitekturno dediščino.
Atene se usedejo na mizo.
»Mislim, da smo izgubili rdečo nit.«
»Kdo pa jo je sploh imel?« vpraša jezik.
»Ne vem.«
»Potem je nismo izgubili.«
»Kako to misliš?«
»Česar nikoli nisi imel, ne moreš izgubiti.«
»To je zelo tolažilno.«
»Ni namenjeno tolažbi.«
IX. BRALEC, KI JE PRIŠEL ISKAT POMEN, NAŠEL PA JE PARKIRNI LISTEK
Bralec je vstopil v knjigo z določenim pričakovanjem. Morda je želel zgodbo. Morda odgovore. Morda je želel samo malo literature pred spanjem, nekaj, kar bi mu pomagalo razumeti svet, ki ga je čez dan že tako ali tako preveč. Namesto tega je dobil Prago, ki govori z Atenami, jezik, ki je vložil odpoved, in roman, ki se ne želi identificirati.
»Oprostite,« vpraša bralec, »ali lahko dobim navodila?«
»Za kaj?« vpraša Anjuša.
»Za branje.«
»Saj berete.«
»Ja, ampak kako?«
»Z očmi.«
»To vem.«
»Potem ste že zelo daleč.«
»Kaj pa pomen?«
»Kateri?«
»Tisti pravi.«
»Pravi pomen je trenutno odsoten.«
»Kdaj se vrne?«
»Ko ga ne boste več čakali.«
»To je precej frustrirajoče.«
»Literatura ni center za pomoč uporabnikom.«
Praga mu ponudi stol.
Atene mu ponudijo filozofsko vprašanje.
Jezik mu ponudi glagol, ki ga ne zna sklanjati.
Bralec sede. Odpre knjigo. Čudno mu začne biti pri ustnicah. Prestraši se.
»Kaj se zdaj dogaja?«
»Berete,« odgovori Anjuša.
»Kaj se dogaja z mano?«
»To pa ni več moja odgovornost.«
Bralec se mora na neki točki, se zdi, odpovedati ideji, da je ves čas gospodar branja. Da ima pravico zahtevati, da mu knjiga razloži vsako svojo potezo, da mu razporedi vse svoje pomene in da ga na koncu varno pripelje nazaj v svet, iz katerega je prišel. Včasih ga literatura ne pripelje nazaj. Včasih ga pusti vmes. Včasih mu zamenja ime. Včasih mu podari mesto, ki ga ni mogoče najti.
X. VELIKI DIALOG O NIČU, KI JE BIL PREOBREMENJEN
»Kaj je nič?« vpraša Atena.
»Nekaj, česar ni,« odgovori Praga.
»Če ga ni, kako potem vemo, da je nič?«
»Ker ga ni.«
»Ampak če ga ni, potem ga ni mogoče opaziti.«
»Lahko pa ga opazimo, kadar ga ni.«
»To je protislovje.«
»To je geografija.«
Jezik se oglasi: »Nič je beseda.«
»Potem ni nič.«
»Je.«
»Kaj je?«
»Beseda.«
»Kaj pa pomeni?«
»Nič.«
»Odlično,« pravi Atena. »Končno smo prišli do bistva.«
Anjuša odloži pisalo.
»Morda je roman samo to,« reče. »Pogovor o ničemer, ki se noče končati.«
»To je precej ambiciozno,« odgovori Praga.
»Zakaj?«
»Ker nič ponavadi traja zelo dolgo.«
»In kaj potem ostane?«
»Vse, kar smo pozabili vprašati.«
XI. DOWNTOWN DOWN KOT STANJE DUHA, KI JE IZGUBILO NASLOV
Rdeča nit: izmuzljivost. Roman ne stoji na enem mestu. Ne dovoljuje, da bi ga preprosto umestili, označili, razvrstili in odložili na polico med druge literarne predmete. Njegova notranja geografija se spreminja. Njegov jezik ne miruje. Njegov absurd ni okrasna obroba, ampak princip gibanja. V tem svetu je vse v dialogu z vsem. Mesto z mestom, človek z besedo, beseda z lastnim odmevom, zgodovina s prihodnostjo, ki je ni, in prihodnost s preteklostjo, ki se noče več spominjati. Vse se prepleta, prekinja, dopolnjuje in sabotira.
»Anjuša,« vpraša Atena, »ali imaš rada red?«
»Včasih.«
»Kakšen red?«
»Tak, ki ga lahko porušim.«
»Zakaj bi ga porušila?«
»Da bi ugotovila, kaj je bilo spodaj.«
»Kaj pa je bilo?«
»Drugi red.«
»In pod njim?«
»Še en.«
»In pod njim?«
»Down.«
»In kaj je pod down?«
»Downtown.«
»To nima smisla.«
»Zdaj razumeš.«
Praga se zamisli. Njene misli so majhne, kamnite in zelo stare. Ena pade na tla in se razbije v tri stavke.
Atene jih poberejo.
»To so aforizmi.«
»Ne,« reče jezik. »To so odlomki iz napačne prihodnosti.«
»Kakšna je napačna prihodnost?«
»Tista, ki se je že zgodila.«
»Kdaj?«
»Včeraj.«
»Ampak včeraj je preteklost.«
»Samo če gledaš naprej.«
XII. LITERARNA KATASTROFA KOT OBLIKA SVOBODE
Je treba tudi Downtown Down brati kot nekakšno literarno katastrofo? Ne katastrofo v smislu uničenja ali v kakršnemkoli slabšalnem pomenu, nasprotno: katastrofo kot preobrat, kot trenutek, ko se znani red stvari nenadoma sesuje in razkrije, da je bil ves čas samo začasna konstrukcija? Da so bile naše predstave o jeziku, pripovedi, mestu in identiteti precej bolj krhke, kot smo si želeli priznati?
Belehar se ne boji literarnega nereda. Ne boji se, da bi stavek zavil predaleč, da bi se pomen izgubil v lastnem labirintu, da bi se pripoved razprla v preveč smeri. Ta pogum je pomemben. Literatura, ki si nikoli ne dovoli izgubiti ravnotežja, pogosto tudi nikoli ne tvega, da bi odkrila kaj novega.
»Ali smo zdaj avantgarda?« vpraša Praga.
»Ne vem,« odgovori Atena.
»Zakaj?«
»Ker smo že včerajšnja avantgarda.«
»Kaj pa jutrišnja?«
»Ta je danes še v vrtcu.«
»Kaj pa pojutrišnja?«
»Ta je že mrtva.«
»Potem je avantgarda brez prihodnosti.«
»Seveda. Zato pa gre naprej.«
Anjuša se zasmeje. Jezik se spotakne ob lastno prihodnost. Praga izgubi eno črko. Atene ustanovijo komisijo za ohranjanje izgubljenih pomenov. Komisija se razpusti, ker ne razume svojega imena.
XIII. EPILOG, KI JE ZAMUDIL NA SVOJ POGREB
»No,« reče Praga, »ali smo končali?«
»Mislim, da ne,« odgovori Atena.
»Zakaj?«
»Ker še vedno govorimo.«
»Lahko nehamo.«
»Lahko.«
»Potem nehaj.«
Tišina.
Tišina traja tri sekunde. Nato se oglasi jezik.
»Oprostite, ali kdo ve, kje je konec?«
»Tam,« pokaže Anjuša.
»Kje?«
»Za začetkom.«
»Ampak tam je začetek.«
»Saj.«
»Potem je konec na začetku?«
»Ne.«
»Kje pa?«
»Vmes.«
»Med čim?«
»Med branjem in tem, kar ostane, ko nehamo brati.«
Praga vstane. Obleče si plašč, ki je bil nekoč odstavek. Atene si nadenejo sončna očala, čeprav je noč. Jezik se odpravi skozi vrata, vendar ugotovi, da je postal kljuka. Anjuša ostane za mizo.
»Greš?« vpraša Praga.
»Ne.«
»Zakaj?«
»Ker sem že tam.«
»Kje?«
»V downtownu.«
»In si down?«
»Malo.«
»Kaj pa zdaj?«
»Zdaj pišem.«
»Kaj?«
»Nekaj, kar se je že končalo.«
»Ampak še vedno pišeš.«
»To je težava.«
»Kakšna?«
»Da se konec ne konča.«
Praga prikima. Atene odidejo v zgodovino, ki je medtem zamenjala naslov. Jezik se vrne, ker je pozabil, kam je šel. Bralec zapre knjigo, a sliši, kako se nekje v njej premika stol.
DOWNTOWN DOWN: KONEC, KI SE NE ZNA OBNAŠATI
Anjuša Belehar z Downtown Down, se zdi, vstopa v literarni prostor, v katerem je dovoljeno izgubiti kompas, razrahljati pomen, zamenjati identiteto in se brez posebnega razloga pogovarjati z mesti, ki imajo več zgodovine kot potrpljenja. To je roman, ki se ne želi pustiti udomačiti, ki ne išče bližnjic do razumljivosti in ki ne pristaja na predstavo, da mora biti literatura vedno lepo vzgojena, pregledna in funkcionalna.
Njegova moč je v jezikovni igrivosti, v absurdnem premikanju perspektiv, v občutku, da se lahko vsak stavek nenadoma spremeni v novo mesto, vsak lik v novo vprašanje in vsaka beseda v majhen upor proti lastnemu pomenu. V njem je nekaj nadrealističnega, nekaj punkovskega, nekaj kabarejskega in nekaj izrazito sodobnega: zavest, da je svet tako ali tako že dovolj razsut, da bi bilo skoraj nepošteno od literature zahtevati, naj se pretvarja, da je vse na svojem mestu.
Belehar ne ponuja zemljevida. Ponudi nam mesto brez zemljevida in reče: izvolite, zdaj pa se znajdite. In če se ne znajdemo, nič hudega. Morda smo prvič zares tam, kjer moramo biti.
Praga še vedno išče svojo črko. Atene iščejo Sokrata. Jezik išče glagol. Bralec išče pomen. Anjuša išče naslednji stavek.
Vsi so nekje.
Nihče ni tam.
Vse je down.
Vse je downtown.
In če kdo vpraša, kaj smo se naučili iz tega romana, je odgovor preprost:
Nič.
Toda zelo intenzivno.
P. S. Praga je medtem poslala razglednico. Na njej piše: »Ne prihajajte. Tukaj sem že bila.« Atene so odgovorile: »Jaz tudi.« Jezik je poslal samo vejico. Anjuša je ni popravila.
Uredniška opomba: Dialogi so ustvarjeni kot literarna interpretacija in niso citati iz romana. Ha ha ha.
