Visoko občutljivi ljudje 1/2

Piše: Tanja Jerebic

Pozimi nerada odhajam z doma po nepotrebnih opravkih, tako se toliko bolj veselim dogodkov, ki me uspejo zbezati na plano. Na severovzhodu imamo mraz. Dokler se temperatura ne spusti pod ničlo, kolesarim. Mestni avtobusi vozijo preporedko, da bi jih jemala resno, torej najraje prezimim v svojem brlogu …

Visoko občutljivi ljudje, Foto: Tanja Jerebic
Visoko občutljivi ljudje 1/2, Foto: Tanja Jerebic

Pred slabim mesecem se mi je zazdelo, da bi me neko predavanje utegnilo zanimati. Karto sem nabavila že v predprodaji. Ko je napočil dan dogodka, sem bila v prvih dneh antibiotične kure. Krepko me je zdelala, slabo mi je bilo ves dan. Jutro sem preležala z dvignjenimi nogami, prislonjenimi ob steno in grizljala suhe borovničke. Po njih si bom zapomnila odhajajoče leto; čudež vedno na zalogi. Do zadnjega trenutka mi ni bilo jasno, ali bom zmogla pomiriti hudournik in slabost …

V Salonu uporabnih umetnosti je predavala ga. Alenka Rebula o moči občutljivih. Dvorana je bila nabito polna. K sreči mi je v sosednjem prostoru uspelo dobiti prosti sedež. Poldrugo uro sem stegovala vrat s praga v drugo sobo, da bi vsaj uho ostalo na aktivnem prizorišču. Mislim, da mi je neznatno opešal sluh. Včasih bi lahko poslušala iz sosednje stavbe, ne da bi kaj izpustila. V tem primeru gre najbrž bolj za bojazen preslišati kaj, ker se me tema še kako tiče … Da, življenje je komedija. Pol življenja miriš ljudi okrog sebe, naj bodo tiho, ker ne moreš razmišljati, v drugi polovici jim težiš, naj bodo spet tiho ali govorijo glasneje, ker nič ne slišiš …

Visoko občutljivi ljudje 2/2, Foto: Tanja Jerebic
Visoko občutljivi ljudje 2/2, Foto: Tanja Jerebic

Po predavanju sem razmišljala o problemu hrupa z nasprotne perspektive, kot sem je bila vajena doslej. S tistega zornega kota, ki nam ga ne vsiljuje večina. Odlično razvit sluh nikakor ne more biti hiba …

Ob misli, da bi s starostjo začela izgubljati lastnosti, zaradi katerih me okolica že vse življenje označuje za težko, mi je postalo hudo. Starost je postopno propadanje, proces, ki se sproži ob našem rojstvu. In če bomo imeli srečo, bomo še dolgo glušeli s komaj zaznavnimi koraki. Ti so pri visoko občutljivih posameznikih tako neznatni, da v moji bližini nikar ne kričite. Še vedno ste preglasni, dobro vas slišim!

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.