Piše: Tanja Jerebic

Če gre verjeti Kunderovi modrosti — pred kratkim sem prebrala njegov roman Počasnost — nas vsaka sprememba slej ali prej pripelje z dežja pod kap. Nekaj resnice mora biti v tem, kako bi sicer plemenita dejanja hrabrih mož, ki so 26. aprila 1941 v Vidmarjevi hiši ustanovili osvobodilno fronto in kasnejše odporniško gibanje proti okupatorju, oseminsedemdeset let kasneje še vedno razdvajala narod ter ga delila po istem principu na naše in vaše. Se mar večno razklani slovenski rod ne more pomiriti z lastno zgodovino, se česa naučiti iz kreposti in napak svojih prednikov? Borke in borci, ki se niso pustili teptati, so nam za visoko ceno priborili svobodo, ekonomsko, socialno ter osebno varnost, delavske pravice itd.

Ko včasih prebiram komentarje na socialnih omrežjih, se sprašujem, če niso padli zaman. Vse hujša revščina, socialne razlike, porast fašističnih idej, relativizacija zla in nesposobnost nekaterih, da bi bi znali razlikovati pleve od zrnja, nas znajo pahniti pod tisti kap, o katerem je pisal Milan Kundera.

V bivši skupni državi smo živeli po načelih enakopravnosti in solidarnosti, razlike med državljani so bile majhne, na veliko so se gradila družbena stanovanja, hodili smo v brezplačne javne šole, delo je bilo cenjeno, delavci so imeli pravico do samoupravljanja in do uživanja sadov svojega dela, poleti smo hodili na morje, pozimi smučat …

Dobro dekado po Titovi smrti je Jugoslavija začela razpadati istočasno z idejami o enakopravnosti enakosti, solidarnosti. Želja nekaterih po samostojni državi je — čas je, da priznamo vsaj to — morala v sebi skrivati še neko drugo težnjo, ki smo jo v večini spregledali, da smo s takim zanosom družno skočili iz socializma v kapitalizem. Hudič se vedno skriva v podrobnostih, ki lahko lepe sanje sprevržejo v nočno moro. Tako jih je bolje opaziti kasno kot nikoli in se z njimi soočiti.

Pred časom sem v članku Nekateri želijo oditi razmišljala o pravici do evtanazije, vendar sem nepreklicno prestopila k zagovornikom pravice do življenja. Ob naraščajoči odvečni populaciji zdajšnjega kapitalističnega sistema res ne moremo vedeti, da z usmiljenjem do nekaj trpečih, ki želijo umreti, ne bomo omogočili lastne likvidacije. Žal.

Da je velike humanistične ideje vredno dodobra premisliti z vseh smeri, preden se navdušimo zanje, me je prešinilo zadnjič med ogledom diskusije o prekarnosti. Univerzalni temeljni dohodek, ki bi zagotovil socialno varnost fleksibilni delovni sili in omogočil državljanom, da opravljajo poklice neprofitne narave, prinaša s seboj ukinitev denarne pomoči in drugih socialnih transferjev, vprašanje je, če bi bilo zdravstveno zavarovanje za brezposelne še krito iz proračuna.

UTD v višini 300 evrov, pri kateri vztrajajo predlagatelji, bi lahko koristil izključno kapitalističnim delodajalcem, ki bi imeli poceni delovne sile na pretek in bi jo lahko izkoriščali po mili volji. Po načelu požrešne paradigme je v takem primeru pričakovati strmo rast cen in nižanje plač. Kateri zaposleni bi si drznil prijaviti delodajalca, da ne dosega minimalne plače, če država ne bo zagotavljala osnovne socialne varnosti?

V nobenem sistemu ni bilo dovolj dela za vso populacijo, celo v socializmu so presežek delavcev reševali po načelu solidarnosti; delo za enega so opravljali trije. Sliši se smešno, ampak na ta način so imeli dva brezposelna manj in vsi trije so ostali aktivni člani družbe. Seveda bi bilo smotrneje skrajšati delovnik in jih razporediti v tri izmene. Ne trdim, da je bil socialistični model idealen, vendar se od vseh ostalih razlikuje po večji pravičnosti in enakopravnosti.

Danes imamo obrnjeno sliko; delo za dva opravlja en sam, delodajalci bi pa najraje videli, da bi delal za tri, saj bi tako plačali manj prispevkov, ostalo bi jim več denarja, vendar bi tudi manj prispevali v proračun. S tem imamo dvojno škodo; na eni strani je več brezposelnih, na drugi vse manj sredstev v skupni blagajni, iz katere se krijejo tudi socialni transferji. Edini, ki v takem modelu profitira, je kapitalist. Družba ne deluje več po pravičnem razporejanju bremen in bogastva, zato je vse več ljudi izključenih iz nje, kar povleče za sabo kopičenje odvečnih državljanov …

Če nočemo pahniti ljudi v še večjo revščino in prisilno suženjstvo, bi se morala višina UTD-ja gibati na pragu revščine, torej 636 evrov in se redno usklajevati s podražitvami. V primeru referenduma bi vsak nižji znesek zavrnila. Bojim se, da je ideja o temeljnem univerzalnem dohodku v višini, ki je nižja od praga revščine, le še en obvod za elegantno ukinjanje socialnih pravic, podedovanih iz časov socializma.

Ker bomo postopoma vse bolj revni tako naši kot vaši, nam preostane le še složen upor proti kapitalistični požrešnosti in solidarnost, enakopravnost ter pravičnost.