Piše: Matej Krajnc

Hiša poezije, 2023

Luciden (samo?)(ironični?) naslov nove zbirke Matjaža Pikala, ki je izšla čisto pred kratkim v letošnjih Sončnicah, napove marsikaj tistega, kar se dogaja med platnicami. Na prvi pogled gre za dvodelno zbirko: v prvem delu so “resnejše”, tudi daljše, kontemplativne in refleksivne pesmi, v katerih se Pikalo poda najgloblje do zdaj, kar se večnega predmeta ljubezni tiče. Skušali so jahači in konjarji, bi rekli po Levstikovo, a nihče ni uspel ljubezni potegniti niti do praga, kaj šele čez prag. Večna tema, tolikanj izrabljena, da pomisliš: je spretni morski volk mislil resno ali je to kakšna smicalica (z lepo domačo besedo)? Je Pikalo ironijo tokrat prignal do roba ali misli zares? Kaj bi ga gnalo, da bi napisal zbirko ljubeznjenih … Ampak ne, Pikalo je v svojem elementu, ljubezen je podstat, na katerega niza ontologijo precej resnega tipa in to, da se imenitno samoironizira, samo še prispeva k učinku. Jarem, porečete. Lahko ljubezen pojmujemo kot jarem? So vsi tisti stari vici in reki resnični? Ampak spet ne, Pikalo ni nikoli tako površinski: gre za znanost jarma, torej ne kar tjavendan paberkovanje o intimnih stvareh, sploh če so tudi aktualne. Slehernik v svetu, kjer je treba ljubezen vselej na novo osmišljevati … Pikalo je tokrat Jimmy Buffet, je Harry Belafonte, je Marley in Keith Richards hkrati … Tu je imenitna Modrost, v kateri pove praktično vse: “Pijan sem se dal tetovirati, / ne da bi pomislil, / da ne bom več mogel biti krvodajalec.” Verzi, ki povzemajo modrost sveta. In ljubezni. In nato imenitna nonšalantnost, dekompozicija ljubezni z esenco njene brezkompromisnosti, hkrati statement svetovnega nazora moža, ki je končno pomirjen s tem, da ni pomirjen. Je prebujen. Prebujeni človek, ki pleše pod palmami, celo tremi, na otoku ljubezni. Ni to čisti rokenrol? Življenje je včasih preveč absurdno, da bi ga jemali resno, ima pa zmeraj prav. Kot dejanski uvod v drugi del zbirke, v razvezane muze, pesmičice. V ljudskem duhu z vsemi opuščaji vred. Nekatere malce risque. A pojdite plesat v ritmu Pikalove harmonike, nabrusite pete, sploh če se vam bo zdelo, da nekaj ne štima. Pikalo kot ljudski godec? Kot pisec ljubeznjenih poskočnic in kosmatičic iz pratik? Čudite se. In potem še enkrat preberite naslov zbirke. In nato ga pojdite, moža z močnim glasom, poslušat še v živo.