Piše: Andrej Lutman

Milan Vincetič Luna na mesecu – Luna na mejseci (Argo, Murska Sobota, 2017)

„Kak če bi spadnila s nejba.“ Na takšen način je Marijana Sukič prestavila v porabščino stavek: Kar padla sta z neba.

Dvajseta knjiga v zbirki s poimenovanjem Med Rabo in Muro vsebuje šestnajst zgodbic, ki jih je Milan Vincetič objavljal v časopisu Porabje in vsakoletnemu zborniku Slovenski / Porabski koledar. Da je knjiga lahko izšla, sta poleg urednika Franca Justa zaslužni občini Šalovci in Gornji Petrovci, pa Pomurske lekarne, družba Tondach in Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. Posebej je za izpostaviti še Društvo za humanistična vprašanja Argo in Zvezo Slovencev na Madžarskem. Vse našteto pač dokazuje, da knjiga ne pade kar tako z neba.

Navedeni stavek je zgolj primer sodelovanja dveh govoric, ki se v pisni obliki srečujeta na ozemlju, kjer se srečuje še marsikaj. Posebej se tak marsikaj dogaja tam, kjer se ustavlja vlak, katerega se lahko ukine, lahko ustavi, lahko spregleda, celo zamudi. In na eni od njegovih postaj se nahaja Milko, fantek, ki posluša mnoge govorice, si jih poskuša zapomniti, pa čeprav jih ne razume docela. Primer za eno takšno nerazumevanje je tudi začetek zgodbice z naslovom Figurae veneris: „Vsaka rit enkrat sede na že posrano desko, je večkrat vzdihnil Ravnatelj, ko z očetom nista in nista mogla priti skupaj.“

Fantku Milku namreč govorice prinašata oče in Ravnatelj, ko se pogovarjata ob poslušanju radijskega sprejemnika, razpravljata o dogodkih, o katerih aparat poroča. Dogodki se gode v času, ko se je v ne najbolj oddaljeni bližini dogajala zasedba glavnega mesta ene od držav tako imenovanega Varšavskega bloka. Paru osnovnih nosilcev govorice, ki sta oče in Ravnatelj, se tako pridružujejo skorajda namišljeni glasovi, na katere se najiskreneje odziva prav hišni muc, ko dremlje zraven sprejemnika ali celo na njem. In Milko je vedoželjna priča prepletu mnenj, podatkov, stališč in govoričenj, s katerimi si skuša pojasnjevati svet v nenehni negotovosti oziroma spremenljivosti, saj ni prav jasno, če se bo služba očeta železničarja nadaljevala ali bo ukinjena.

Naslovnica knjige Milan Vincetič Luna na mesecu – Luna na mejseci (Argo, Murska Sobota, 2017)

Prav strah vzbujajočo razrahljano trdnost pričakovane stalnosti, ki jo predstavljajo prihodi in odhodi vlakov, predstavljajo tudi napetosti, pojavljajoče se v obliki nasprotujočih si izjav, mnenj, celo resnic. In fantek Milko je pred težavno nalogo: kako v vseh teh govoricah razbrati tisto, kar nekaj velja, kar drži, kar lahko vzame za trdno osnovo. V vsem tem poteku in prepletu mnogoterih ter različnih poti, ki jih utirajo pomeni do njegovih porajajočih se pogledov na svet, se Milko sooča s prvo težavo: kaj je lahko podoba nečesa, kaj je pretiravanje pri pripovedih, kaj verjeti in česa ne. Da je njegova naloga več kot le težka, seveda poskrbe tudi liki, ki so posebneži ali posebnice v skupinah, prihajajočih na postajo.

A Milko svojih težav pravzaprav ne razrešuje, pač pa se prepušča njihovim vzrokom, kar ima za posledico, da spoznava različnosti v vsem. Prav takšna različnost pa druži zgodbice, v katerih je Milan Vincetič oplemenitil eno od najpristnejših človeških lastnosti, izraženo v reku: lepa beseda lepo mesto najde.

Andrej Lutman