Mladinska knjiga, 2025 (zbirka Kondor, spremna beseda Mojca Medvedšek)

Piše: Matej Krajnc

Proslulosti in kresniku Feliksa navkljub, pa moji prirodni navezanosti na Gozd in Čarodeja, bi pričujoči roman (izvirno objavljen 1980) še vedno postavil na prvo mesto med Hiengovim romanesknim opusom. Nikoli ni bil človek konvencionalnih, “lepih”, striktno linearnih romanov, zato mi je tudi blizu; s svojimi deli ni ostajal na zapečkarskih kolovozih drage očetnjave, zazrt v ruralno magiko kmečkih povesti, sele šel je v svet, poslal se je v univerzum, ali, kot je sam dejal, čutil je Evropo kot celoto, kar govori o kozmopolitanstvu njegovega peresa. Pri tem v sodobnem domačem romanopisju ni bil čisto edini, to drži, a eden od ključnih in najbolj artikuliranih. Zato se mi je vselej zdelo čudno, čemu se je v zvezi z Nobelovo vedno omenjalo zgolj Jančarja in Pahorja: sam bi raje iskal v krogu Hieng-Mihelič-Kovačič-Osojnik. Živ je zgolj še četrti, a nič hudega. Nekatere priložnosti so zamujene, knjige pa ostajajo in Hieng je bil leta 1993 vendarle nagrajen s kresnikom, malce prej še s Prešernovo. Njegov diapazon je segel čez meje romana, v kratko zgodbo in dramo, kjer je prav tako pustil pomembne sledi: ko je z Bohancem in Kovačičem leta 1954 izdal Novele, je knjigo literarna kritika po zgodovinskem pomenu označila kot prozno sopotnico Pesmi štirih … Leta 1957 je nato z Usodnim robom zakorakal med solo noveliste, med romanopisce pa dokončno leta 1966, v letu prelomnega rojstva kanadske postmoderne, kot pravijo.

Ponatis Obnebja me je zato precej prijetno presenetil. Ne zgolj zato, ker je to pač Hieng in ker je bil precej povezan tudi z mojo družino, ampak predvsem zato, ker je prav, da se v časih, ko zvečine prosperirajo bolj bleda romaneskna dela in dobivajo tudi nagrade (izjeme seveda so, denimo že prej omenjeni Osojnik, pa Katarina Marinčič, Anja Radaljac in še kdo), spet spomnimo na izjemno umetniško silo Obnebja. Ta je samosvoja že po strukturi, sestavljena kot nekakšna simfonija romanesknega imponiranja, prepletena z zelo gledališkim intermezzoidom (iz Slavoloka, ki je služil za “v ozadje umaknjeno” dramsko sopot in tudi podlago), kjer Hieng vzporedno ali niti ne tako vzporedno niza in sestavlja raznorazne literarne akrobacije, izziva bralca, ki preskokov in vezic morda ni več vajen zaradi vse večjega ne preveč zahtevnega srečevanja z besedo, in taistega bralca, kdor seveda ima tolikšno bralsko stamino, vedno znova pridobiva na svojo stran s slogovnimi in drugimi pisateljskimi presenečenji. Tudi sam Hieng je v povezavi z Obnebjem imel v mislih presenečenja, raznotere dinamične strukture in morda niti ne toliko simfonijo kot opereto ali celo opero, saj na to namigujejo (ne zgolj, ampak tudi) dramska poglavja. Vse to so seveda interdisciplinarna tuhtanja in asociativne povezave, ki pa pomagajo razumeti zapleteno strukturo romana.

Don Alonso bi dandanes v rokah povprečnega romanopisnega peresa kaj hitro lahko razpadel v lastno parodijo po vzoru kakšne mehiške žajfnice. Ne gre jih sicer podcenjevati, sinopsisi so lahko tudi zelo zapleteni, a na koncu približno vemo, kdo bo s kom in kaj bo, ker tako mora biti. To je tudi dolžnost producentov do potencialne klientele, ki pričakuje tak in tak konec. Veščim romanopiscem se s tem na srečo ni treba ukvarjati. In Hieng bi prav tako kot cesar iz Krpana lahko dejal: bosa je ta, v Trst sem šel, kar je tudi res. Spremna beseda Mojce Medvedšek pojasni vsa potrebna zgodovinska ozadja romana in pove še marsikaj drugega, med drugim navede tudi znamenito Kermaunerjevo izjavo o presežnosti Obnebja. Preseganje province je, se zdi, v osredju Hiengovega pisanja, a to ni načrten trud, to je pisateljski značaj. Prav zato je vnovični izid vesela novica. V časih, ko povprečja skorajda praviloma prevzemajo epolete presežnostim, je Obnebje (spet) esencialno branje. In ko preberem duhovit Hiengov opis Estrelle de Iraola, si ne morem kaj, da ne bi bil znova prepričan v to, da slovenski roman ni nujno vedno usoden. Lahko je v vsej svoji resnosti tudi zabaven.