Piše: Tanja Jerebic

Odkar obstajajo preventivna cepiva proti nalezljivim boleznim, obstajajo tudi nasprotniki cepljenja. Črne koze so do sedaj edina povsem izkoreninjena nalezljiva bolezen. Kljub visoki smrtnosti v Evropi in na drugih kontinentih v obdobju od 18. do 20. stoletja ter trajni invalidnosti nekaterih preživelih — tretjina vse slepote med prebivalstvom je bila posledica bolezni — so se približno pol stoletja po odkritju cepiva že formirale skupine borcev, ki so zagnale sovražno kampanjo proti cepljenju. Ob prebiranju podatkov o več sto milijonskih žrtvah, se človek vpraša, s čim so uspeli prepričati ljudi, da je bolje umreti, oslepeti ali ostati trajno deformiran kot biti cepljen?

Po vsaki uspešni proticepilski kampanji ponovno izbruhne epidemija bolezni, ki ji v strahu pred obolevnostjo sledi zvišanje precepljenosti med prebivalstvom, kar za nekaj časa bolezen utiša, a le do naslednje kampanje proticepilskih gibanj, po kateri spet masovno izbruhne … Tako se zgodovina ponavlja že tretje stoletje zapored in nič ne kaže, da bi se ljudje iz zgodovinskih dejstev kaj naučili, da bi znali kaj kmalu podatke povezati v tipični ponavljajoči se vzorec. Nasprotniki cepljenj vedno zmagajo. Kako je to mogoče?

Po skoraj izkoreninjenem pojavu ošpic, se nam v 21. stoletju zgodovina spet ponavlja. Gre za zelo nalezljivo bolezen, ki se prenaša kapljično po zraku. Virus preživi v prostoru še dve uri po tistem, ko ga okužena oseba zapusti. Smrtnost se pojavlja predvsem pri otrocih in bolnikih z načetim imunskim sistemom. Mednje sodijo tudi rakavi bolniki ter HIV pozitivni. Pri visoki obolevnosti za rakom je tovrstnih oseb v rizičnih skupinah kar precej. Zboli lahko vsak, ki ošpic še ni prebolel, včasih celo cepljene osebe.

Ko sem se šla cepit proti tetanusu, mi je zdravnik povedal, da je moja generacija zelo slabo precepljena v splošnem. Glede na to, da sem bila kot otrok kar naprej v nekih izpuščajih, sem morda prebolela tudi ošpice. Z gotovostjo pa lahko trdim le, da sem prebolela vodene koze in mumps, in sicer ob vsakem uhlju posebej. Mogoče tudi rdečke in ošpice, ne vem. In če mazila nisem zamešala s Phenerganom, imam v spominu, da zdravljenje vodenih koz in podobnih izpuščajskih okužb prav lepo smrdi. Vsekakor pa ne gre zame, mislim, da nisem med tistimi, ki jih bodo ošpice spravile s tega sveta …

Aids je najbolj tabuizirana nalezljiva bolezen sodobnega časa, cepiva zanj še nimamo. HIV pozitiven je lahko praktično vsak, ki je imel ali še ima nezvestega partnerja, kljub temu, da sam sploh ne živi tvegano … Tudi če je ali je bil partner zvest, se je mogoče le-ta v preteklosti okužil od partnerja ali partnerke, ki ga je okužil spet nekdo tretji … Če smo iskreni, nas ima večina čisto srečo, da se nismo okužili. Čemu potem taka stigma? Po drugi strani je možnost, da se okužimo s kapljično prenosljivo nalezljivo boleznijo, kot so ošpice, ki se prenaša po zraku in je lahko za nekatere celo bolj smrtna od aidsa, milijonkrat večja … In nenazadnje ima zdravljena HIV pozitivna oseba možnost, da dočaka visoko starost, česar rizični bolniki z ošpicami nimajo …

Mladi ljudje so redko odgovorni, vendar bi človek pričakoval, da jih v odrasli dobi vsaj približno sreča pamet. Zanima me, kako se počutijo proticepilsko osveščeni starši, ko zaradi njihove neumnosti umirajo tuji otroci oz. ljudje. Ali niso toliko osveščeni, da bi ob tem občutili krivdo? Je njihov ’napreden’ življenjski nazor neodgovornost, neumnost ali oboje hkrati?