Piše: Franc Vezela

Župan je skočil. Tilen se je zdrznil. Duško je stal ob strani in modro molčal. Stiskal je ustnice. Tilen – nasprotno – ni nehal razgrajati. Župan je zopet sedel.

Kaj je napisal?

Kmalu bom tako znan, da se bodo vsi čudili, da živim v kemični čistilnici. Ah! Župan se je useknil. Kdo mu je kriv? Foto reportažo bojo delali o njem. Kar naj, je skomignil župan in dodal: pošljite mi onega fotografa! Katerega? Ki bo delal reportažo. Ampak, zdaj ni tema o tem. Za kakšno predstavo torej gre? Tilen je pojasnil: za vrhunsko. Vrhunska predstava, gospod župan. Blago ga je pogledal, župana, ki je zdaj stal ob oknu in strmel skozenj. Duško si je obrisal nos. Prekleto vreme! Kaj pa ti praviš o tem, Duško? Ti si za stike z javnostjo. Kako se obnaša javnost? Kaj je z njo? Ji lahko zaupamo? Po moje, je počasi skrbno in premišljeno odgovoril stik z javnostjo: na dolgi rok gledano, bi bilo najboljše, da bi jo zamenjali. Tilen se je pogreznil v naslonjač in čakal. Končno se je župan spet posvetil obema, takoj ko je stopil od okna: kaj naj to pomeni? Že pred stoletji, je razložil Duško, je nek kralj hotel menjati podanike. Ker so … Mu srali po glavi, je dokončal župan. Znal se je izražati. Ko je bil čas za izražanje čustev. Ker je nastala grobna tišina, je moment izkoristil priložnost in od Tilnovega naslonjača ven se je slišalo: vrhunske predstave so drage! Naše mestece je premajhno. Treba je ukrepati in izbrati predstavo, ki ne bo tako vrhunska, a bo še vedno na nivoju, ki je vrhunski. Priporočam. Toplo priporočam. Kaj ti praviš, Duško? Ne poznam avtorja, ne poznam predstave, ne poznam gledališča, le publiko poznam. Ta je vsepovsod enaka, je komentiral župan, zdaj spet sede. Več ali manj, je dodal Duško, Tilen pa: itak nič ne razumejo. Česa ne razumejo? Župan je našpičil ušesa. Umetnosti. In dokler je ne bojo, tako dolgo je vse, kar se ne razume – umetniško! To pa pomeni: drago. Stane. Umetnost stane. Vam je kdo to povedal? Ozrl se je po obeh navzočih in pri tem skoraj neslišno vzdihnil. Duško je zaznal upor, župan pa je bil manj čuječ. Odkrito povedano: koliko? Dva tisoč. Trajanje? Trajanje? Kakšno trajanje? Umetniškega užitka! Aja to … kako dolgo traja predstava? Točno ne vem, to je res, mislim pa, da so predstave tam od pet minut do sto dvajset. Župan je namrščil čelo. Kako se jim ljubi, je rekel sam zase, gostoma pa: dva jurja! Ampak … bo vrhunsko? Za tak denar hočem vrhunski ansambel. Tilen mu ni hotel povedati, da je monodrama. Moral bi preveč pojasnjevati in razlagati. Duško pa še ni bil na tekočem., kakšno predstavo si lahko obeta mestece. Skratka, kaj naj rečem novinarju, je vprašal župana. O … kemični čistilnici? Župan se je spet osvestil, malo pomislil in takoj zatem odvrnil: povej, da … kakor je prišel vanjo, tako jo bo tudi zapustil. Ne razumem. Saj ni kaj razumeti. Tako pač je.

Ljudi se je trlo. Kot vedno, ko je kaj zastonj. Eni so prišli že uro prej. Doma so postorili kar so imeli, zdaj so pa tukaj. V Rotenturnu, da bodo ponovno priča še eni vrhunski predstavi ob občinskem prazniku in to – kar zastonj! Neverjetno! Zaslišal se je prask vžigalnika. Nekaj sekund kasneje se je pojavil – igralec. Izkazalo se je da ni igralec, ampak nekdo, ki nekaj išče po odru. Res je iskal. Ko je našel, kar je iskal, je tisto premaknil malo bolj levo. V resnici je to sodilo v igro. Igra se je že začela. Tega nihče ni vedel. Mislili so, da hišnik ali kdo njemu podoben preverja tehnične podrobnosti scene. Ki je ni bilo. Samo za nekim loncem v ozadju je nekdo nekaj skrival. Publika je potihnila. Slišati bi bilo šivanko, če bi padla na tla. Igralec je potegnil nekaj dimov cigarete in pri tem pogledal proti steni, na kateri je bil napis PREPOVEDANO KAJENJE. Hotel je že ugasniti cigareto in začeti s predstavo, a se je ustavil sredi odra, pogledal v publiko in spet potegnil dim. Popolna tišina. Hipnotiziral jih je. Marsikaj storiš za dva jurja evrov. Sploh jih pa ni hipnotiziral, le rulja je nemo strmela na oder in čakala naslednjih korakov. Protagonist s cigareto pa se ni premaknil. Nenadoma je globoko, zelo globoko – de profundis – potegnil vase nikotin in katran, potem pa nonšalantno in z izrazom ugodja na licu začel pihati iz ust kolobarčke. Izpihnil je, kar je mislil, potem pa s sunkovito kretnjo odvrgel čik. Nekam ven je padel. Piskati in tuliti pa ni začelo. To ga je izgleda opogumilo, ker se je končno premaknil. Ne samo premaknil – odšel ja proti velikemu loncu evkalip … oleandra pardon … se sklonil in čez nekaj sekund prinesel pred presenečeno publiko – kahlo. Originalno in unikatno kahlo. Bila je beš barve so takoj ugotovili in zaznali. Presenečenj pa še ni bilo konec. Kahla v igri za 2.000 evrov! Igralec si jo je ogledoval. Počasi jo je obračal in zdelo se je, da nekaj hoče. Ali želi. Ali čaka … vsi s(m)o čakali. Kaj dela, se je naenkrat slišalo iz publike. Vsi so se ozrli v radovedneža nekulturnega in neomikanega, eni so kar v trenutku pokazali prezir in zgražanje obenem. Neomikani je nekulturno vstal, zraven je zaropotal s stolom, da je zmotilo onega na odru, zatem pa je hitro in spretno zapustil prizorišče. Eden manj. Dobro. Gremo dalje kot da se nič ni zgodilo. Oči so bile zopet uprte v onega s kahlo v roki. Zdaj jo je umetnik položil na tla. Opazoval jo je tudi s ptičje perspektive, naredil je en krog okoli nje, potem pa – si odpel hlače. Ko so kar same zdrsnile na tla in se je dalo opaziti dve kosmati hodulji, je ena ženska zavrisnila, druga pa vzkliknila: neverjetno! Kaj je hotela s tem povedati? Da ji je predstava všeč? Tudi drugim je bila očitno. Ker še vedno niso zapustili svojih sedežev. Še vedno so sedeli kot pribiti in očitno se jim nikamor ni mudilo. Vzeli so si čas. Karlo je prišel tri kilometre peš. Ni mu bilo žal časa. Ljubi umetnost. Na odru pa se je začela odvijati akcija. Mono akcija, no … tip je torej spustil hlače in pokazal dve kosmati hodulji, ki sta vznemirili najmanj eno gledalko, potem pa … potem pa … potegnil je dol še gate in bliskovito sedel na kahlo. Ljudje so navdušeno zaploskali. Temu se reče tudi – aplavz na odprti sceni. Če ne bi bilo aplavza, bi bilo slišati scanje, ker protagonist je takoj začel opravljati potrebo. Tako je bilo slišati samo ovacije in videti umetnika sedeti na kahli. Ta je čakal, da se poleže prva evforija, potem pa je nadaljeval z iztrebljanjem. Najprej se je slišalo kot prdec. Prdec v kahli, če smo natančnejši. Spet je zavladala popolna tišina. Kak balzam za ušesa. Preden je kdo utegnil zaploskati ponovno (za prve ovacije je bil odgovoren Tilen, zdaj pa ga je dogajanje na odru tako prevzelo, da je pozabil – biti navdušen.) V tisti popolnosti v onem večeru se je po nekaj sekundnem premoru zaslišalo kot bi kakec padel na dno kahle. Tip je sral! Vsem na očem. Sral in pri tem očitno užival. Ne le užival. Tudi zabaval se je. Kot čarovnik je potegnil od nekod revijo, jo odprl in začel brati. Bral je tiho, sam zase, zato je nekdo iz publike pozval protagonista: kaj piše? Zadonel je smeh. Ta smeh je porabil umetnik, ki je medtem vstal s kahle, si obrisal rit in se oblekel. Predstava je uspela. To se je videlo tudi po tem, kako se je priklonil. Celo življenje je treniral priklanjanje, zato mu tudi danes ni bilo težko tega storiti. In to – vrhunsko. Res se je znal priklanjati! Tilen je navdušeno ploskal z ostalimi. In bil je zadovoljen sam s sabo. Mesto potrebuje kulturo, da da, sicer je – samo naselje … res bi pa lahko malo dlje trajalo. A potem bi bilo dražje, je takoj pomislil. In župan se ne bi strinjal.

Duško je gledal za odhajajočimi in rekel prijatelju: res vrhunsko sranje. Ampak Vezela bi se usral tudi za pol manjšo ceno. Če bi mu rekel …

Odvisno kake volje bi bil, mu je odvrnil prijatelj.

Franc Vezela, Foto: osebni arhiv, 2017